Razvoj dojenčkove igre

Življenje je prepleteno z igro. Razvoj sam je igriv – igra je zvedava, spremenljiva, nagajiva in nikoli predvidljiva, vedno ima vsaj dve rešitvi in izhodišča odprtih možnosti. Tako kot razvoj in življenje samo. Plod vzajemnega odnosa odraža igro in njeno igrivost. Dojenček si želi raziskovati, biti sam svoj mali »Columbus«. S prihodom na svet se začne in oblikuje igrivost v odnosu med staršom/skrbnikom in dojenčkom. To se nadaljuje z osnovno potešitvijo oziroma ugoditvijo primarnih potreb – biti slišan in razumljen. Skozi življenjski razvoj  sta igra in igranje  prostor učenja in ne izgubljen čas za učenje.

Mati ima odločilno vlogo v postavitvi temeljev igrivega odnosa do življenja samega. Še tako naporen porod in skrbi, ali je vse v redu z zdravjem in ali bomo zmogli kot družina, premorejo ob dotiku in pogledu na rojeno dete radosten in igriv pogled, nasmeh in dotik. To navda otroka z močjo ljubljenosti in varnosti.

Ne glede na vse je prva naloga staršev ob vsej skrbi uvideti žar igrivosti in ga udejanjiti, saj otroku daje konkretne informacije o zaželenosti in ljubljenosti, predani skrbi, varnosti in ugodju. Vse to je toliko bolj nujno, kadar se na porodu kaj zaplete in z otrokovim zdravjem ni vse tako idealno, kot smo pričakovali.

Ko spoznamo, da dojenček hoče in zmore slediti, želi opazovati in počasi premakniti roko in se kasneje z njo česa dotakniti in kaj vzeti, je čudovito. Nekoliko kasneje že sam izbira svojo rešitev, po kateri poti in za katerim predmetom se bo premaknil – tedaj lahko igrivost v odnosu razvijemo v igro, ki jo začnemo in vodimo tako, da se odzivamo na dojenčkove reakcije.

Če navdušeni kažemo prelepo in nadvse ustvarjalno igračo, ki smo jo kupili otroku, in vodimo v igro mi in ne on, ker želimo pokazati, kako super didaktični pripomoček smo mu prinesli, ga izvorno nehote potisnemo v sledenje in ne izbiro. Ohromimo ga za nadaljevanje raziskovanja, ki se tako konča pri opazovanju. Dopustimo mu, da on izbere med par ponujenimi predmeti in se potrudimo opazovati, kako že v prvih tednih izraža voljo, kam bo usmeril pogled, kaj bi raje opazoval. Presenečeni bomo, ker bo raje gledal in krilil z nogami in rokami za predmetom, ki ga sami nismo izbrali in ki z njim nismo toliko ropotali pred njegovimi očmi. S prevelikim ropotanjem in premikanjem igrače ne izzovemo drugega koraka v raziskovanju. Naučimo ga, da s tem dobro opazuje in sledi našemu početju. Ker samo to vztrajno in navdušeno delamo, se nauči, da nas opazuje in se ob tem smeji. Takoj ko nehamo ropotati z igračo, glasno zahteva nadaljevanje tega početja. In to tudi storimo. V tem počasi ni popolnoma nič več zanimivega in ne pelje v izvorno gibanje. Ko namreč nehamo ropotati, dojenček zajoka, mi pa se vrnemo k prejšnjemu početju in ga tako naučimo, da se smeji, ko mu nekaj kažemo, prav kmalu pa mu je dolgčas, zato se spet protestno oglaša, mi pa mu prinesemo drugo, novo igračo pred oči in ponovimo postopek. Tako otroka naučimo, da zanimive stvari pridejo k njemu pred oči brez truda, da bolj, ko joka, zanimivejše igrače, ki tudi drugače ropotajo, mu kažemo. Tako se razvija pasivna igra, ki nima pogojev za razvoj samostojnosti in poguma, ki se skozi spontanostjo izraža in krepi.

Zdaj pa poizkusite in se potrudite ustvariti pogoje, ki dojenčku omogočajo raziskovanje in sledenje z gibanjem za predmetom, kar razvije izbiro. Ne razkazujte in ne ropotajte z igračami pred njegovimi očmi v dometu roke, da bi jih čim prej prijel, in ne usmerjajte njegovega pogleda. Motivacijo za akcijo izvabimo iz njega tako, da mu počasi prinesemo en predmet in nato še drugega in tretjega. Z različnim tempom mu menjamo predmete in samo tiho opazujemo, kaj in kako pozorno jih opazuje. Pokažemo mu dva predmeta hkrati in enega nagajivo skrijemo. Nato ponovimo še z drugim, tretjim itd. Ko zaznamo, katerega si bolje ogleduje, ga mu približamo diagonalno med rokami in nogami, da lahko z zamahom roke in noge dotakne predmet nekje nad popkom. S predmetom se lahko rahlo dotaknemo ene ali druge roke/noge in predmet odmaknemo nad popek. Dojenček bo pokazal veliko akcije. Zdaj ga spremljate tudi vi s svojim odobravanjem, veseljem in smehom. Med igro lahko poizkusite močno zaropotati z igračo. Presenečeno boste ugotovili, da neha brcati in kriliti z rokami. Takoj ko nehate, bo ponovno začel on sam.

To lahko razvijate v položaju otroka na trebuhu na tleh, na hrbtu na tleh, v naročju v bočnem sedu, sede.

Poizkusite tudi tako, da ga na stvari in predmete ne opozarjate, preden jih sam ne zazna, niti ga ne usmerjajte, po kateri poti naj gre ali katera pot je lažja. Otrok si to želi narediti sam. Kadar mu ponujate rešitve in kažete, kje naj gre in kaj naj izbere, mu odvzamete željo in potrebo, da se ozira po prostoru, da vidi in sliši, kaj mu je zanimivo, in da se predvsem sam zanese na svoje izbire in rešitve. Raje se veselo odzovite na njegovo izbiro in se potrudite spoznati in videti, kaj najprej opazi, kako razmišlja in kako to nanj deluje. Šele nato se s prijaznim glasom pridružite njegovemu opazovanju po njegovem izboru in mu ob tem razlagajte, kaj vse se ob tem dogaja. Počutil se bo varno in ponosno bo raziskoval naprej, se sam zanašal na svoje opazovanje okolja in kako bi do nečesa prišel – neutrudno bo raziskoval, kaj in kako naj stori, da bo dosegel zanj zanimiv predmet. Ob vsem tem potrebuje le vašo budno pozornost in opazovanje, kako sam rešuje nalogo.

Dojenčka ni potrebno učiti, kako naj kaj naredi. Otroci se učijo sami po sebi, ker so vedoželjni in z nenehnim preizkušanjem oblikujejo svoje razmišljanje in za vsako zadevo najdejo rešitev in kasneje tudi odgovor. Potrebno je le poskrbeti, da je možna izbira in da sprva ni preveč dražljajev.