Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način<br />
Andreja Semolič Center za razvoj otrok na Feldenkraisov način
Andreja Semolič

Premik, ki nas oblikuje

27. 02. 2019 Literatura

Razvojni koncept pedokinetika® raziskuje in utemeljuje, da se v razvojnem procesu oblikujejo vzorci našega delovanja, kot posledica možganskih krogotokov, ki se prepletajo na podlagi zaznavanja izkušanja premika težišča.

Pedokinetična teorija in praksa uči:

  •  kako so otrokove prve meje varnosti nudene in kakšno zaznavanje razlikovanja izhaja iz njih.
  • kako otroku nuditi okvir, da zmore koristiti svoj razvojni potencial rasti /genomska kapaciteta razvoja*/, da izkoristi življenjske zagone razvoja. 

  • kako  živčni sistem regulira in nadgrajuje samega sebe skozi funkcije zaznavanja  premikanja. Premik, predstavlja že samo vdih in izdih, premik očesa iz leve na desno stran. Premik se dogaja, ko pogoltnemo slino.

/*Evolucijski genom, ki se sproža sam po sebi, ko zaživimo. Ne moremo ga ustaviti, lahko pa močno vplivamo na njegovo realizacijo, uporabo in dobesedno izrabo potenciala po “razviti se”, ki ga genom ima./

Prav zaradi najmanjših premikov zaznavamo ključne spremembe, ki nas oblikujejo.

Doživetje skozi premikanje na mikro celičnem nivoju, aktivira sinaptično povezovanje. Ta proces sproži  tudi uravnavanja življenjskih funkcij.  Sočasno se dogaja  preplet procesov.

Pedokinetična teorija izpostavlja funkcijo sesanja, ki je kjučnega pomena za ta proces. Jezik je občutljiv organ, ki prav skozi sesanje, sprav prstov in potem vsega možnega registrira pomembna različna stanja napetosti, ki so se zgodili prav zaradi premikanja. Skozi vse mogoče različne položaje, na primer, kot je že samo obrat glave ali le oči, se prerazporeja težišče na katerega gravitacija deluje malenkost drugače ob vsakem premiku.  Lociranje vsega tega in tvorjenje konstruktivnih povezav kje v prostoru sem navznoter – pomeni dojem kaj je gor, dol, levo ali desno in vse naokoli je nujen predpogoj izhoda delovanja navzven- pomeni, da sežem z roko proti predmetu oz, zanimivosti. To pa znova potegne premik mase v povsem novih količinah in dimenzijah. Prav te količine in dimenzije se razporejajo prepoznavajo skozi sesanje. Gre pravzaprav za sočasen proces aktivacije povezovanja v višje strukture delovanja. Ko otrok doživi dovoljšno količino potrebnih informacij, predide iz sesanja rok in nog ter telesa, na zunanje predmete. Pomeni, da roko uporabi za odriv, potisk ali poteg. Kadar se v otrokovo sesanje ne vmešavamo se po naravni poti zgodi prehod iz sesanja v višje kontrolne funkcije, kjer se pričnemo premikati po prostoru in uporabljati roke za to, da razvijejo naslednjo višje funkcionalno strukturo in tako naprej.

Kadar otroku preprečujemo sesanje, se na primarni ravni dogaja osiromašno zaznavanje, lociranj in organiziranje znotraj sebe. Posledično otrok z manj samosvojega dejanja išče poti kako bi se oragniziral navzven. Pogosto ostanejo zato pesti zaprte, veliko joka ob vzgonskih aktivnosti skeleta, mišice pa ima neuravnano oživčene, kar se kaže, kot da ga nekje vleče nazaj, na drugi strani telesa pa je ves mehak.

Kako otroku nudimo prva doživetja skozi premik in kako podpiramo različna doživetja oz. kako jih razumemo in interpretiramo, dejansko predstavlja okvir ali meje otrokovega sveta.

Prvi okvir/meja razvojnih kapacitet se začne skozi dotik in komunikacijo premika skozi dlani in celotno telo v širši prostor.

Objem otroka lahko razumemo tudi kot prve meje varnosti. Kot jasno sporočilo kje si kako si, kdo si. Na to ste verjetno že večkrat pomislili in tako tudi čutite.

Ste morda kdaj pomislili tudi širše in v globino objema. Način stika in povsem fizikalno rečeno, jakost stika, nam sporočata skozi premike pomembne informacije. Otrok skozi neverbalno komunikacijo zaznava mnogo več, kot si predstavljate na prvi moment.

Skozi premike, ki se zgodijo, se center našega uravnavanja stabilnosti prebudi. Zaznavano občutimo na vse mogoče načine in na vse mogoče načine občuteno, tudi interpretiramo povsem po svoje.

Otrok zares v naših rokah dojema življenjske okoliščine.

družina SGU

arhiv pedokinetika®

Kar mu ponujamo mu predstavlja vir informacij, ki jih požene tork procesiranja, ki poseže v genomski razvojni pazen. Kako smo usklajeni  glede svoje želje nudenja podpore otroku in predstave/prepričanja, z dejansko namero, skozi konkreten premik na koncu naših dlani in preko celotnega svojega telesa, ko otroku nudimo nekakšen okvir. Vprašajmo se:” Kakšenj je zanj?” Kako ga zmore on zaznati in sprejeti?  Ali vse skupaj podpira organsko potrebo otroka?

V tem polju delovanja se budi avtentičnost, ki se glede na dopuščeno, prepuščeno in prepleteno doživljanje tudi dejansko v otroku organizira.

Premik znotraj nas samih odpre široko paleto zaznavanja in doživljanja čutenja notranje varnosti.

Kako zaznavamo stabilnost in kako njeno porušenje, je življenjska igra naših razvojnih poti.

Vsak premik je dejanska gonilna sila reorganiziranja in vzpostavljanja naše oblike delovanja. To pomeni dobesedno to, kako se znam in zmorem uporabiti.

Kako se odzivamo na vse to, je ključ do širšega spoznavanja lastnih meja zaznavanja in razlikovanja.

Premik težišča je tisti aktivator razvoja živčnega sistema, ki je soodgovoren kako se bo postavila naša anatomsko biomehanska forma skeleta in kako se bojo oživčile naše mišice.

Premik predstavlja most med hoteno, željeno akcijo in dejansko fizično izvedbo te akcije. Preko premika zmoremo zaznati kako se naše predstave ujemajo z našimi fizičnimi akcijami tako znotraj sebe, kot navzven.

Premik je tudi dejansko fizičen prostor, kjer hipno reakcijo usmerimo preko aktiviranja zaznavanja varnosti in razlikovanja možnosti v optimalen odziv.

Kako premik starša deluje na zagon življenjskih funkcij in povezav pri otroku, je pravzaprav most odnosa do nudenja širine prostora, ki nam jo nudi življenjski prostor.

Prav skozi premike in zaradi premikov, svoj življenjski prostor koristimo oz. uporabljamo v smereh, ki sovpadajo z našimi idejami. Kako sovpadajo, pa zelo dobro lahko zaznavamo in razlikujemo prav skozi poti premikanja, ki kličejo po pozornosti in raziskovanju njegovih dimenzij. To vse pa je pravzaprav pot v eno od stopenj našega zavedanja.

Kako delujemo sami, lahko iščemo in raziskujemo svoje domete omejitev prav s Feldenkrais®  metodo.

Kako pravzaprav učinkujemo in  delujemo skozi negovanje in dnevno rutino oskrbe otroka, pa lahko ozaveščamo in prepoznavamo z razvojnimi funkcionalnimi prijemi pedokinetike®

Vse to in še mnogo več je vsebina razvojnega koncepta pedokinetika ®. Razvojni funkcionalni prijemi pedokinetike so ogrodje, oziroma vhod ali »tools« preko katerega se vzpostavlja zaveden odnos v direktnem kontaktu in odnosu do otroka. Predstavlja  podporo razvojni kapaciteti in samorazvojnim procesom človeka.

Naš razvoj ni dokončen. Še vedno smo del evolucijskih procesov. Dano nam je živeti. Kako izrabimo to danost, je na današnj stopnji razvoja moč vplivati mnogo globje kot nekoč. Kam gremo in kako se usmerimo, je prav zaradi procesov, ki se nam dogajajo dano videti še več in globje.