Zvone Krušič o ‘genijalnih’ pedagoških argumentih
članek povzet: Playboy/6.9.2013, avtor: mag.Zvone Krušič
Ob začetku šolskega leta natanko pred dvemi leti, je bilo mogoče prebrati nekaj jesenskih cvetk naših pedagoških ‘mojstrov’. Ena takih je argument, da je nujno potrebno ponovno uvesti številčno ocenjevanje v tretji razred OŠ, medtem ko se je prej začelo v četrtem razredu.
Med drugim smo lahko 31.8.2013 v Žurnalu prebrali tudi ‘genijalen’ pedagoški argument za tak holajdri ukrep in sicer,da ‘so opisne ocene dale premalo široko sliko'(?).
Ne verjamem, da sem eden zelo redkih v Sloveniji (pa tudi če bi bil, se na to požvižgam), ki se mu zdi ta argument ne le pedagoško nesmiseln, temveč tudi pomensko bizaren. Namreč nič ne more biti bolj ozkega, kot je številka (številčna ocena) saj ne pove prav ničesar o osebnosti tistega, ki je ocenjen, ničesar o njegovih značilnostih, o njegovi celoviti osebi. Nič ni bolj oddaljeno od celovitosti, kot je številčna ocena (ne dovolim, da bi mojega otroka obravnavali zgolj, kot številko).
V koncentracijkih taboriščih so kraljevale številke, o tem bi znal veliko povedati Boris Pahor.
Tak argument je popolnoma za lase privlečen (pa ni edini) in namesto, da bi pristojni upoštevali strokovne ljudi, ki še niso čisto izgubili občutka za otroka in s tem pedagoškega kompasa ( npr.Damjan Štefanc, FF, Žurnal), na osnovi takih subjektivnih blodenj kar na vrat na nos spremenijo neko dobro, humano prakso v osnovni šoli, kot je opisno ocenjevanje in namesto, da bi ga širili na višje razrede ga ukinjajo že v 3 razredu.. Zakaj? Zato, ker jo vsiljuje predsednik Združenja ravnateljev OŠ (Milan Rej).
Pri nas so se prepogosto dogajale kratkovidne spremembe, ki so dodobra zapečatile usodo množice naših otrok (usmerjeno izobraževanje, vstop v šolo s šestim letom in podobni nesmisli..), spremembe, ki ne služijo ničemer drugemu (zagotovo pa najmanj otrokom in njihovemu zdravemu razvoju), kot izrazito storilnostni in destruktivni naravnanosti slovenske družbe, ki nas je privedla do etične in nacionalne katastrofe, ki smo ji priča sedaj. Taka storilnostna kultura, ki nam je vsem zlezla pod kožo, je razlog, da tudi večina staršev z različnimi racionalizacijami podpira številčno ocenjevanje v osnovni šoli. Kako bodo starši poučeni o tistem kar je zdravo za naše otroke, če tega ne vedo niti pedagoški strokovnjaki in šolniki? Taka naravnanost ne prinaša nič drugega, kot nove nevrotične generacije, ki jih je žene le še pohlep, generacije nenastinih povpetnikov a la Gašper Gašper Mišić, Tovšakova, Zidar, Šrot, Bavčar, itd., to so namreč trenutne družbene avtoritete po katerih se naj bi otroci zgledovali, ker drugih pač ni. Aja, še po duhovni finančni praksi mariborske nadškofije se lahko otroci zgledujejo, sicer pa so danes v modi tudi tajkuni že, kot rektorji slovenskih univerz in dekani fakultet (čudoviti zgledi!). Tajkunska etika v najčistejši obliki.
Omenjenemu sledi namreč še drugi ‘veleumni’ argument, namreč, da ‘se otroci danes vedno manj primerjajo med sabo in slabo je, da so take primerjave prisotne šele v višjih razredih’.
Ne morem verjeti, da je še kje nekdo, ki verjame, da je ‘primerjanje’ med sabo, na osnovi številk, vrednota, ki bi jo bilotreba uvajati čimbolj zgodaj! To je (bila) ena od destruktivnih malomeščanskih vrednot, ki so jo kratkovidno uporabljale mnoge matere in očetje ko so edinstvenost lastnega otroka primerjali z omejenostjo ocen sosedovih otrok. Po drugi strani bomo pa otroke pitali z lažnimi vrednotami, da je ‘važno sodelovati in ne zmagati’, da ‘je pomembno tekmovanje s samim sabo’, itd. Za vrednoto primerjanja se skriva zgolj prazna vrednota tekmovanja, ki je sama po sebi etično najslabši motiv saj poraja zavist, jezo, ljubosumje, zagrenjenost, razočaranja, itd., same destruktivne čustvene posledice. Namesto, da bi javno podpirali sodelovanje, solidarnost, tovarištvo, prijatelstvo, medsebojno pomoč, sočutje itd., so se vrli ‘pedagogi’ raje ponovno odločili za čisto ‘etiko tajkustva’, ‘komolčarstva’ in bog pomagaj prihodnjim generacijam.
Svetovno znana nemška pedagoginja Ellen Key je že pred stoletjem pisala v knjigi Stoletje otroka, da verjame, da je vsako tekmovanje napačen motivacijski vzgib in da je vsako deljenje nagrad (kar številčne ocene v bistvu so), napačno sredstvo.
Vse tisto kar je pri otroku znak za resnično nadarjenost in kar mu resnično prinaša plodove, je volja, da se naloga opravi zaradi same naloge in NE zaradi cilja, da se premaga ostale učence v razredu. Cilj pouka po Ruskinu bi moral biti, da se otroku pokaže njegova lastna nadarjenost, se utrdi in ojača, ne pa spodbujanje, da se ta nadarjenost spremeni v prazno tekmovanje. Slovenski izumitelj, Peter Florjančič, pametno trdi, da je mahanje s prisilo ocen v šolah, ter ukazovanje z vrhov oblasti nujnost spodbujanja ustvarjalnosti, čemur sledi hierarhično lajanje te zapovedi vsem podrejenim, jalovo početje in je strup za vsako ustvarjalno svobodo.
Sploh je zanimivo tudi kako se šolska srenja posveča nebistvenim spremembam v naši šolski praksi: spremembam poimenovanja predmetov npr., zdaj je športna vzgoja le ‘šport’, likovna in glasbena vzgoja je zdaj ‘umetnost’.
Preseneča me s kakšno neznosno lahkotnostjo tako nepomembne stvari, kot so poimenovanja predmetov postanejo strašansko ‘pomembne’, ko pa vendar vse skupaj spominja na trivialno odločanje tem, kam na karoseriji avtomobila postaviti anteno, saj je vendar jasno, da to ni bistveno. Važne so dejanske lastnosti avtomobila, vozne lastnosti, zmogljivost in funkcinalnost, varnost in udobje avtomobila. Pomembna je vsebina, tisto kar se dejansko dogaja v praksi, ne pa milijon nepomembnih formalizmov. Dejstvo pa je, da se s takimi ukrepi, uvajanja števičnih ocen v prve razrede OŠ, v resnici odločamo za večjo selektivnost in s tem razslojevanje otrok v času ko je tega že tako preveč zaradi naraščajoče revšine, namesto, da bi se odločili za pomoč otrokom h večji humanosti v medosebnih odnosih, medsebojni toleranci in solidarnosti. V času ko je nekatere otroke globoko sram, ker so ‘slabo primerljivi z večino’ ravnatelji osnovnih šol postavljajo, kot temeljno vrednoto ravno medsebojno primerjanje! Ubogi otroci, je pa že tako, da se v družbi kjer je človek vedno bolj instrument, predmet za izkoriščanje, žal enako slabo piše tudi otrokom. Nujno je, da starši zaščitimo otroke pred takimi nesmisli v šolski praksi. Brezkompromisno.
Napisal višji predavatelj mag. Zvone Krušič, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.