Za zdravo bodočo generacijo ali kako zadovoljiti potrebo po razvoju
/povzetek iz Zbornika za preventivo izdanega 2016/
Kaj je dovoljêno in posledično omogočeno, da se naposled to na poti razvoja tudi zgodi, ter kako učni proces, ki ga vzpostavljamo, dovoljuje, da se lahko zaznavanje, ki aktivira proces učenja zgodi, je ključnega pomena za razvoj dojenčka.
Na podlagi poznavanja človeškega delovanja skozi gibalno potrebo in možnosti razvoja dane kapacitete človeški vrsti, se je pedokinetik izuril v dopuščanju novih in drugačnih poti razvoja. Drugačna pot razvoja dopušča doživljanje lastnega premikanja, ki aktivira človeški genom v polni meri. Predvsem pa pokaže na širši okvir razvoja, kot je klasično poznan do zdaj. Razmeji okvir normalnosti in poda nov uvid v to dimenzijo.
Vzpostavlja se bogastvo številnih povezav in krogotokov v možganih, ki se sicer ob premalo doživetih lastnih izkušnjah ali ob neaktiviranih razvojnih korakih ne razvijejo v tolikšni meri, čeprav bi se lahko.
Z razvojnimi funkcionalnimi prijemi pedokinetike se dojenčku nudi potrebne kakovostne izkušnje, ki danes zaradi togega rokovanja, premalo preživetega časa na tleh, prehitrega reševanja dojenčka iz položajev in prezgodnjega postavljanja dojenčkov v želene položaje, ki jih ni vzpostavil sam, preveč časa v vozičkih in t. i. počivalnikih in drugih za zdrav razvoj nekakovostnih komercialnih pripomočkih dojenčki ne razvijejo optimalne funkcionalne mišične kontrole in skeletne organizacije.
To pomeni, da se ne morejo sami usesti iz ležečega položaja, a sedijo, ne kobacajo, ne organizirajo diferencirane povezave skeleta in ne usvojijo kontraravnotežja, prestrezanja. Motivacija za ponovne poizkuse in zvedavost uplahneta. Poveča se obdobje separacije, ki je tudi izrazitejše. Otrok na splošno veliko joče.
Usvojeni položaji, ki jih je otrok vzpostavil s pomočjo prevelike pomoči in opore, predstavljajo zato preskok potrebnih razvojnih izkušenj človeka, katerih manko se pokaže kasneje v človekovem razvoju in ne samo v obdobju otroštva. Nefunkcionalno vzpostavljena mišična kontrola zaradi nesamostojnega razvoja, oz. usvojeni razvojni korak s pomočjo zunanje opore in prehitre stabilizacije, vodi v slabo razvito in neizrabljeno razvojno kapaciteto človeka.
Zadnje raziskave kažejo porast otrok s prekomerno telesno težo. Vedno več otrok je, ki jim gibanje pomeni napor. Vedno več otrok oboleva za boleznimi sodobnega časa, značilnimi za starejšo odraslo populacijo. Nezdrave navade in razvade, pomanjkanje gibanja, preobremenjujoč in stresen način življenja ne bremenijo le telesnega in duševnega zdravja odraslih, temveč so se negativni učinki današnjega načina življenja dotaknili tudi komaj rojenih otrok.
Cillji in namen razvojnega koncepta pedokinetika ® je delovanje v preventivi.
Namen pedokinetike je ozaveščati starše o pomenu stika z dojenčkom, za njegov dober celosten razvoj preko gibanja.
Starši se samodejno vpletajo v otrokov razvoj skozi odnos, ki ga vzpostavljajo, če se ali če se tega ne zavedajo. Ob zavedanju tega vpliva, ki ga kot starši imajo in ob zavedanju pomena načinov svojega delovanja na otroka, s katerim hočejo ali nočejo, vplivajo na njegov razvoj, se utira zdrav ali ne zdrav razvoj mladega človeka.
Zavedanje starševskega načina, na katerega ta dnevno skrbi za svojega otroka in kako to odločilno vpliva na dojenčkovo gibalno izkušnjo, ki pa je pravzaprav ključna za zdrav celosten razvoj človeka, je osnovni cilj razvojnega koncepta pedokinetika.
Kljub zdravo rojenim dojenčkom, se danes zaradi premalo gibalnih spodbud kažejo nezdravo izraženi vzorci gibanja in delovanja.
Obdobje sinaptogeneze je izrednega pomena za kvalitetno izrabo potenciala razvojne kapacitete človeka. V najzgodnejšem obdobju človekovega razvoja – to je, do postavitve na svoji dve nogi ali funkcionalno gledano, do vzpostavitve hoje, se gradijo ključni krogotoki v možganih, ki usmerijo in oblikujejo kasnejše vzorce posameznikovega gibanja, delovanja in mišljenja.
Pedokinetika deluje na področju primarne preventive.
Zakaj pedokinetika v preventivnem zdravstvenem programu?
Pedokinetika ni terapija, ni handling in ni dojenčkova telovadba! Ne deluje kurativno, deluje preventivno.
Deluje na aktivacijo novonastalih možnosti živčno-mišičnega povezovanja in usklajevanja leve in desne hemisfere za sočasno vklapljanje pri reševanju težav, ki se morajo na razvojni poti nujno dogoditi. Premagovanje težav pomeni razvijati se.
Deluje tudi na vzpostavljanje samoregulacije, ki je potrebna, da v odrasli dobi zaživimo zdravo, kreativno, spontano in predvsem najdemo radost v biti in delovati. Deluje v polju preventive pred neoptimalno vzpostavljenimi izhodišči za funkcionalno gibanje in pred vzpostavljanjem škodljivih vzorcev uporabe sebe, ki se pogostokrat vzpostavijo zaradi nevednosti, kako delujemo na otroka, zaradi preveč ali premalo tam, kjer ni treba, in premalo možnosti za lastno izbiro zaradi usmerjanja v pravilno in nepravilno. Poti, kako vzpostavimo samoregulacijo, ni moč aktivirati s korekcijo, ampak z nudenjem ustreznih izkušenj, kjer se lahko razvoj v polni meri izraža tako za starše kot otroka in se dogaja v polju igrivega spoznanja in razlikovanja ter prebujanja intuitivnega stika z otrokom, ki je usmerjen v zaznavanje, razlikovanje, sprejemanje in odločanje.
V temelju obravnave in pristopa se predvsem po naštetem razlikuje od programov fizioterapije, katere osnovno delo in poslanstvo je kurativa, terapija in korekcija.
S pedokinetiko vzpostavljamo ključne momente, ki so staršem v pomoč, da z razmislekom in zavedanjem svojih dejanj, kako otroka dvigajo, obračajo, prelagajo idr., dnevno negujejo, vstopajo v stik z njim na naraven način, šele ko prestopijo omejitve zaradi nerazjasnjenih prepričanj in strahov (vpetosti v škodljive navade in vzorce, ki pravzaprav zaradi nezavedanja otežujejo lahkotnost bivanja).
Starši šele takrat, ko ozavestijo bistvo sodelovanja z otrokom, lahko ravnajo tako, da samostojnega procesa ne okrnijo ali ne preprečijo vzpostavljanja optimalnih povezav, kar se po večini dogaja, ker so prehitri v reagiranju in pomoči otroku, zaradi nezavednega reagiranja in delovanja zaradi strahu, kaj če ne bo vse, kot mora biti.
S pedokinetiko se vpletamo v razvoj otroka preko sodelovanja, dotika in nege v obdobju do samostojne hoje. Z RFP pokažemo na prvinsko sodelovanje, ki temelji na zavedanju, kaj s posameznim dotikom preko negovanja sporočamo otroku v razvoju. Prav s stikom in dotikom otrokov živčni sistem sprejema, oblikuje in regulira, kako se bodo formirale živčno-mišične povezave in kako se bo vzpostavil ravno pravšnji mišični tonus za optimalno vzpostavljanje kontrolnih funkcij, ki se šele oblikujejo v določene vzorce.
Vsak otrok je zaradi razvojne življenjske sile sposoben sam najti svoja izhodišča in ne potrebuje reševanja in ciljnega vodenja za doseganje stabilnega položaja ali preprečevanja izkušenj, ker ga omejimo z usmerjanjem, čeprav lahko sam z ustrezno interakcijo prej nemogoče, kasneje uspešno naredi sam. Ne potrebuje korekcije svojega načina premikanja, potrebuje čas in starše, ki se zavedajo načina svoje interakcije z njim. To je tudi ključ do aktiviranja kar največjega izkoristka razvoja možganov v intenzivnem obdobju sinaptogeneze.
Odpremo lahko zavedanje, kako vplivamo s svojim delovanjem na razvoj mladega človeka in kako otroku nudimo okolje za sprejemanje znanja v njegovem razvoju. Z odgovornostjo se zavemo, da s svojim delovanjem vplivamo na to, kako se oblikuje otrokova samopodoba in kako se zaradi izkušnje, ki jo prejema na podlagi našega ravnanja, aktivirajo in oblikujejo strukture v možganih.
Zavedati se moramo neposrednega vpliva načina, s katerim predajamo znanje, na oblikovanje procesov aktiviranja notranje motivacije, tj. procesov »vedeti še in več«, ki so gonilo razvoja, ter da smo polno odgovorni za usmeritev strukturiranja krogotoka procesov v možganih, ki oblikujejo samopodobo in aktivirajo potencial v vsakem posamezniku.
Kaj je dovoljêno in posledično omogočeno, da se naposled to na poti razvoja tudi zgodi, ter kako učni proces, ki ga vzpostavljamo, dovoljuje, da se lahko zaznavanje, ki aktivira proces učenja zgodi, je ključnega pomena za razvoj dojenčka.