Vpliv pedokinetike na otroka in družino
O vplivu pedokinetike je svoje razmišljanje strnila mag. Ana Bertoncelj, psihoterapevtka, Imago terapevtka
Prav uglašenost z dojenčkom, malčkom in kasneje otrokom ter zmožnost, da ga zares vidimo in slišimo, pa je temelj za vzpostavljanje pristnega stika z njim in osnova za vzpostavljanje varne navezanosti. Po mojem mnenju nudi pedokinetika tista prava vrata, ki nam odprejo pot, da lahko omogočimo otroku, da izrazi svoj potencal, hkrati pa odpira pot tudi izražanju tistega skritega potenciala vsakega starša, ki čaka, da lahko pride na dan.
Pedokinetika je razvojni koncept, ki posega ne le v razvoj otroka, temveč tudi v družinsko dinamiko, še posebej v odnos mati-otrok. Kot psihoterapevtka se že več let srečujem s težavami v odnosih, predvsem s tem, kako vzpostavljati in ohranjati varen stik v družini, med partnerjema, med staršem in otrokom ter stik z ljudmi, ki so nam tako ali drugače blizu in daleč v našem vsakdanu.
Temelj za občutek varnosti v svetu in za občutek varnosti, kako se povezovati v odnosih, si zgradimo že v prvih letih življenja. To je naša baza, ki jo vedno nosimo s seboj in ki nas spremlja na vsakem koraku. Ta temeljni občutek varnosti in zaupanja nam barva naš vsakdan. S pridobljenimi izkušnjami v otroštvu kot odrasli vstopamo v odnose tako, da nam izkušnje iz otroštva le še potrjujejo. Če smo kot otroci odraščali v družini, ki nam je omogočila, da smo si ustvarili občutek varnosti, občutek vrednosti in dala popotnico, da smemo čutiti in izražati vsa čustva, potem zmoremo kot odrasli to vnašati v vse medosebne odnose in v naše vsakodnevno življenje. Zaupamo vase, znamo se samoregulirati in samostojno odločati glede naših življenjskih poti in izbir.
Žal starši zaradi lastnega nepopolnega razvoja pogosto ne zmorejo svojemu otroku nuditi okolja, kjer bi lahko otrok razvijal vse svoje potenciale. Ne zato, ker tega starši ne bi želeli, temveč zato, ker tega sami ne zmorejo, saj tudi oni kot otroci niso imeli možnosti za razvoj vseh svojih potencialov. Če na primer mati ne zna ravnati s svojo jezo, bo z jezo imela težave tudi pri svojem otroku. Kot postanemo starši tako ponovno dobimo možnost, da se »srečamo« z vsemi svojimi deli, ki smo jih izgubili v dobi odraščanja, z vsemi svojimi »sencami«, pa ne le, da se z njimi srečamo, temveč imamo možnost in priložnost, da integriramo in transformiramo tiste dele sebe, ki do danes niso imeli možnosti, da se izrazijo.
Pogosto svoje otroke gledamo skozi filtre, ki smo si jih nadeli preko oči in otroka ne vidimo takšega kot je, temveč ga vidimo takšnega, kot si mi želimo, da je. V tem primeru ga ne vidimo zares in tako tudi ne zmoremo ustrezno odgovarjati na njegove potrebe.
Kot mamica sem se s pedokinetiko srečala dvakrat, prvič po rojstvu prvega sina Davida, drugič po rojstvu drugega sina Dana. Kljub vsemu svojemu predhodnjemu delu in učenju, sem se šele s pedokinetiko začela učiti, kako zares videti dojenčka in kasneje malčka, kako ga spodbujati tam, kjer on potrebuje spodbudo, kako ga podpreti tam, kjer to potrebuje on in kako se ne vpletati v njegov razvoj takrat, ko sem to potrebovala jaz, otrok pa ne.
Ta pot učenja je dolga in z vsakim novim otrokom se odpirajo nove in nove poti. Verjamem, da smo tudi mamice in očetje, kljub temu, da si vsi želimo za svojega otroka le najboljše, različno zmožni resnično biti uglašeni s svojim otrokom ter ga zares videti in začutiti.
Prav uglašenost z dojenčkom, malčkom in kasneje otrokom ter zmožnost, da ga zares vidimo in slišimo, pa je temelj za vzpostavljanje pristnega stika z njim in osnova za vzpostavljanje varne navezanosti. Po mojem mnenju nudi pedokinetika tista prava vrata, ki nam odprejo pot, da lahko omogočimo otroku, da izrazi svoj potencal, hkrati pa odpira pot tudi izražanju tistega skritega potenciala vsakega starša, ki čaka, da lahko pride na dan.
mag. Ana Bertoncelj, psihoterapevtka, Imago terapevtka, ustanoviteljica Ljubeče mame
Ljubljana, 14. 6. 2015