Temelji otrokove notranje motivacije, odgovornega, samostojnega in zdravega delovanja

»Moj otrok! Moj dojenček! Hura! Rodil se je še en sonček!« Takšna sta veselje in ponos staršev po rojstvu otroka in prav je tako.

Skrbem ni konca. Kako se prepustiti naravnim vzvodom življenja in ustvariti optimalne pogoje za zdrav razvoj? Dojenček potrebuje, sočutje, kar ne pomeni, da se nam zdi ubogi in se nam smili. Potrebuje, ljubezen, kar ne pomeni, da delamo vse tako, da imamo sami občutek, da je tako, kot smo si zamislili. Potrebuje pogumne starše/skrbnike, ki so, spoštljivi, potrpežljivi do razvojnih odkritij in podvigov. Ne prehitevajo z zunanjo rešitvijo, katere se otrok pravzaprav zelo močno otepa od samega začetka. Otrok, ne sme biti utišan! Otroka se moramo potruditi zaznati v vsej pojavnosti in se učiti sproti in vsak dan znova kaj nam sporoča. Otroka se je vredno potruditi spoznati in razumeti kako deluje in na katere načine bi in bo sam rešil življenjske zagonetke,  ki vodijo v razvoj celovite osebnosti.

Spoznavanje razvojnih funkcionalnih prijemov pedokinetike poda osnovno razumevanje, kaj dojenček zmore. Gre za vpogled razlikovanja kaj je samostojnost in kaj so nujne razvojne naloge, da otrok sploh lahko izrabi dano kapaciteto in zaživi samega sebe. Kar pomeni, da ne postaja naša kopija ali podaljšek naših nerazvitih želja ali omejen zaradi starševih strahov in prepričanj.

Dojenček od prvega dne išče stik in se vpleta v življenjski ples odnosov med ljudmi od katerih se zgolj iz doživetih izkušenj z njimi ter opazovanja uči kako kaj deluje in kaj je sprejemljivo in kaj manj.

Med negovanjem lahko sodeluje, se po svoje izraža. Otroka ni potrebno miriti in še manj utišati, kadar glasno protestira, niti utišati ob vsakem poizkusu izražanja z jokom, ker joka enostavno ne moremo več poslušati in menimo, da kolikor otrok manj joka, toliko bolje skrbimo zanj in se dobro počuti!

To malo nemočno bitje je res v popolnosti odvisno od roditeljev, a v sebi nosi vir preživetja, rasti in razvoja. Toliko, kolikor je v celoti odvisen prvih nekaj let, da preživi, toliko ima v sebi tudi prvinske vedoželjnosti in motivacijo za razvoj in preživetje. Le-ta iz meseca v mesec usiha, kadar dojenček nima prostora in možnosti za brcanje, kričanje, gibanje – za zvijanje na vse možne načine.

Skozi lekcije pedokinetike spoznavamo, kaj dojenček zmore. Zakaj naj nas ne skrbi, kaj je prav ali narobe. Kako razumeti otrokovo dejavnost in izražanje. Kako si pomagati, da bomo otroku v stabilno in umirjeno oporo, ko nas potrebuje (beri: Mama, očka, prosim, ne izgubita glave, kadar jokam in imam vsega dovolj!).

Koncept  izkazuje podporo in odpira nov način, ki v vas vzbudi vaš prvinski čut vzgoje, ki ga nosite v sebi. Vas opogumi, da se zanašate na svoje občutke in z vidika lastne vedoželjnosti po razvoju uvidite tiste bistvene in smiselne podatke v poplavi informacij, ki jih lahko sprejmete ali integrirate brez strahu, pomislekov in predsodkov v svoje življenje. Si upate soočati se z lastnimi omejitvami, ko zaznate, da vas otrok s svojimi dejanji potiska na rob, da nekaj spremenite!

Vzgoja je skupna učna razvojna pot in življenje tako otroka kot mame in očeta!

Kako razumeti gibanje otroka

Spodbujam vas, da smo odprti za dojenčkove potrebe in ne prestrašeni. Ne iščimo odgovorov zunaj nas. Poiščimo jih v sebi. Otroški jok nas spodbuja, da se znebimo negotovosti in nekaj spremenimo. Se umirimo kljub težki situaciji (neprespana noč, prva visoka temperatura, krčevit jok in zvijanje v loku …). Umiriti se, je poglavje zase. To novorojenček najbolj potrebuje! Navkljub vsej spremembi po rojstvu je to primarna dolžnost mame in očeta, da se trudita vzajemno vzpostavljati harmonijo, spoštovanje in red v svojem domu. Kolikor bolj so jasni odprti želeni odnosi, toliko bolj je novorojenček miren. Vendar to ne pomeni, da ne joka. Z jokom se mora izražati! Če ravnamo tako, da vse urejamo, da niti malo ne pojoka, mu ne damo niti priložnosti, da se ne strinja z nami. V vsem tem vsakodnevnem dogajanju nastajajo vzajemni odnosi. Ni jih mogoče predvideti, ker smo si vsi tako zelo različni v sprejemanju in odgovarjanju. Vendar po svoje vse to deluje na enakih principih. Če oba starša zavestno razumeta, da se zadovoljstvo in sreča v življenju napajata iz tega zgodnjega razvoja, ki ustvari temelj varnosti, sta na najboljši poti razvoja cele družine! Glede na vzdušje in odnos, ki se plete med otrokom in starši, se odraža otrokova dejavnost, ki poraja izvorno gibanje.

Gre za to, da ga prepustimo, da ga z razvojnimi funkcionalnimi prijemi pripeljemo v situacijo, da on sam premakne noge, potegne roko izpod trebuha ali izbere, kar mu je všeč! Dejstvo je, da se zavestno odločimo, da ga ne popravljamo – ker še ni razvil gibalnih poti, ga ne postavljamo v položaje in stabiliziramo ter mu na silo ne odpiramo dlani ali iztegujemo rok in nog, kar se vse  izraža skozi lekcije.

Praktični primer

Ni potrebno, da v strahu doživljamo otrokovo prekopicanje z boka na hrbet (mu hitimo podlagati roko pod glavo) ali obrat na trebuh, ker so roke ostale pod trebuhom in dojenčku priskočimo takoj v preveliko pomoč (mu potegnemo in postavimo roki v teoretično idealen položaj), še predno se zažene, da bo sam spremenil položaj in se premaknil. Z nenehnim popravljanjem in prehitro pomočjo dojenčku odvzamemo izkušnjo, kako gre in kaj naj stori. Zato postaja vse bolj jokav, ker dojame, da s svojim dretjem pridete in ga rešite. Z dnevi postaja vse težji in večji, ker ni dejaven v iskanju izvornih gibov postaja vse bolj negotov, da bi se ponovno poizkusil s premikom zaguncati se v vse možne smeri.    Zaradi nedejavnega iskanja izvornih gibov postaja vse manj pogumen in vse težji in večji in toliko bolj negotov, da bi se ponovno poizkusil s premikom zaguncati se v vse možne smeri. Naloga staršev je, da spremljajo dojenčka pri teh podvigih, da se reši sam! Tako ima izkustvo, ki je bistveno za razvoj motivacije in zaupanja v premik izven stabilnega položaja in z izvornim gibanjem organizira razvoj nevromišičnih povezav, ki zelo intenzivno nastajajo in rastejo. Otroka razvoj žene, da zmore in želi sam!

Kadar ima dojenček premalo teh izkušenj ali pa jih sploh nima, ker smo vedno prehitri s pomočjo in reševanjem, nosi otrok s seboj to izkušnjo pasivnega spreminjanja položajev, ki globoko v sebi odraža strah, ker ne zmore, ker ne ve, kako, in ne upa drugače (ker ni raziskal in doživel sam). Njegov potencial, ki mu je dan z rojstvom, spi in ga ne more učinkovito razvijati.