Skozi “napake” rastejo naši možgani

Samo vemo ali se zavedamo, da več kot naredimo napak, bolje raziskujemo, razmišljamo in smo bližje k mojstrstvu v izvedbi bilo česa.

Otrok potrebuje spoznavati svet preko neuspelih poizkusov in napak.

Vprašanje je, zakaj se odrasli – predvsem v vzgojno izobraževalnem okolju trudijo dopovedati otrokom, da delati napake ne pripelje nikamor, spodbujajo le rezultat, ki ga zahtevajo in ocenjujejo.

Pri vsem tem pa izpodrinejo proces učenja, kjer so napake stopnišče do uspeha.

Otroci pa se že v prvi triadi izločajo in norčujejo, če kdo naredi napako? Ni čudno, da se zdravi otroci upirajo in nočejo sodelovati, saj jim je preprosto prepovedano delati napake. Oziroma, so tisti, ki naredijo napake označeni za nesposobne, neumne, počasne in drugo.

A kaj, ko se ne samo otroci, ampak vsi, skozi celo življenje le tako lahko učimo. Otrok za napake ne sme biti kaznovan, niti se mu v naprej ne sme pogojevati, če bo naredil napako, potem ne bo to in to oz. bo to in to. Vam je to znano?

Staršu oz. edukatorju, bi morale vse njihove napake predstavljati pot razumevanja po kateri se otrok loti nečesa in kako razmišlja in sam ureja zadeve.

Pri vsem tem je dobro, da ga spremljamo, bodrimo in mu damo namige, da reši sam, naredi drugače in tako, da bo zadovoljstvo kipelo na vse strani. Temu procesu se reče spodbujanje samoregulacije. Ločiti je potrebno med vabilom k sodelovanju od reševanja, ko otrok naleti na neuspeh.

Ukazovanje, pogojevanje, manipulacija sta skrita v vzgojo kaj je prav in kaj ni. Navodila za lepo vzgojo in ostale “floskule”.  Da se otrok razvije v odgovorno osebo, ki soustvarja skupno dobro, moramo doumeti, da mu nimamo pravice govoriti kako, samo zato ker smo mu starš in samo zato, ker je odvisen od nas. Ali zato, ker sistem narekuje kako in kaj. Ga celo ob prvih neuspelih poizkusih že v naprej etiketirati kako je štorast, šlampast, len, ne dogovoren, da si izmišljuje, je razvajen, izsiljuje in drugo…..
S tem privzgajamo notranji upor, ki rodi vse ostalo, kar je problem današnje družbe.

Starši zbudite se!

Otrok sodeluje in želi iz sebe narediti in dati najboljše, če mu le damo prosto pot izražanja, čustvovanja, odgovornosti in predvsem izbiro za katero je sam odgovoren. Za vse to pa je nujno, da vsak starš pri sebi gradi in razvija svoj osebni razvoj in z drugačnimi uvidi uzre, da prepuščanje otroku njegov način, ter kako se za nekaj odloči in nečesa loti, kaže na korake sodelovanja z njim. Predvsem pa na to, kaj moramo pri sebi nadgraditi, spremeniti, preseči bodisi prepričanje ali strahove in pogledati na vse skupaj z drugega zornega kota.
Samo s tem lahko spremenimo situacijo današnje družbe.

Skozi razvojni koncept pedokinetika® starši na učnih urah in razvojnih lekcijah razlikujete, da je varen okvir mesto, kjer znotraj njega ne diktiramo pravil, načinov in postopkov. Se urimo in treniramo v opazovanju kako otrok sam nekaj “pogrunta”. Se urite v potrpežljivosti in toleranci do drugačnih možnosti. Učite se učiti iz odnosa.

Starši pa z veliko negotovostjo opuščajo iskanje pravil, saj so zakoreninjeni vzorci o vzgoji povsem drugačni.

Predstava o tem, da je treba otroku vse dopovedati, določiti, ukazati in kakorkoli drugače vanj naložiti, ne podpira in ne zagotavlja razvitih sposobnosti biti samostojen, odgovoren, imeti notranjo disciplino in motivacijo. Biti proaktiven, sodelujoč in predvsem vedeti kam želiš pripadati.

Zaradi predstav o načinu doseganja ciljev, so nejasnosti v tem kaj so dogovori, pravila kaj je varna meja.

Pravzaprav ne samo starši, tudi vzgojitelji in učitelji imajo tu pogosto ne razjasnjene pojme in neskladje med predstavo in dejansko izvedbo v praksi. Kakšna je učinkovitost za otroka pa je mar le redkim.

Na urah pedokinetike starši lahko prepoznavajo, da je odločnost, moč in hkrati fleksibilna pot v prepuščanju doživljanja lastnih izkušenj po svoje, znotraj okvirja, ki ga otroku ponudimo.

Razlikujejo, da odločnost ni nesramnost ali brezbrižnost. Da moč vztrajnosti v primeru držanja razumne varnosti ne pomeni, da smo do otroka nesramni ali krivični.  Razlikujejo, da je ustrežljivost in popustljivost izredno nekoristno dejanje, ki otroku ne nudi varnih mej.

Varne meje dopuščajo otroku, da povsem po svoje preizkuša brez našega reševanja. To ni razpuščenost, ki ne pelje nikamor – to je razvojni prostor. Starši lahko preko učne lekcije prepoznajo kaj vse je pogojevanje in usmerjanje v željen rezultat in zakaj tako ravnanje  z dejanskim vzpostavljanjem samostojnosti in strukture zdravega delovanja nima direktne povezave.  Razlikujejo, da pravila niso varne meje. Pravila služijo dogovoru o poteku igre, protokolu obnašanja, kodeksu oblačenja in podobno. Pravila niso varena meja, ki nudi samorazvojne izkušnje.  Starši se lahko naučijo dopuščati in postaviti meje varno nevarnega poligona, kjer so otroci samosvoje preizkušajo v posameznem razvojnem obdobju. Preizkušajo tako v čutenju, opazovanju, izbiranju in predvsem povezovanju akcij s sosledjem reakcij.

Pravila nikakor ne služijo namenu zdravo postavljenih jasnih in varnih mej, kjer otrok radoživo doživlja vzpone in padce svojega razvoja. Pravila služijo koordiniranju dogovorov v odraslem svetu, v katerega otrok skozi naš odnos do njega šele vstopa. Otrok pravila ne more razumeti, ne dojeti prej, preden ne občuti smiselnost korelacij.  Smiselnost korelacij pa daje odrasli svet. Način na katerega otroku to posreduje v izkušanje, se v otroku značilno povezuje in zaznamuje njegov svet dojemanja in smiselnosti.

Tu je več poti. primer:

Pot A: Vsem poznana je kazen. Močno sredstvo za dosego cilja. Tak cilj ne vključuje povezav v razumevanju smiselnosti in postopoma gradi upor in pasivnost oz. Iskanje opcij, po liniji najmanjšega delovanja. Manipuliranje in pogojevanje….to so vse oblike, če -če in ko, boš – boš potem lahko to ali to.  To vodi v ne aktiviranje notranje motivacije v smeri smiselnosti kako dati vse dobro od sebe. Vodi direktno v povezovanje obnašanja na naravnanost v dosego cilja, ki ga zahteva nekdo drug….vse tako, da imam potim mir. Tako postopoma nastaja pot v posamezniku, da dosega cilje, ki jih postavljajo drugi. Sam pa izgublja svoj motiv, svoj način in svojo avtentično pot. Avtentična pot slehernega nosi neusahnjeni vir potenciala razvoja.  A s takim ravnanjem ne pride do črpanja iz  tega potenciala kot je zares možno.

Pot B: dopuščanje otroku izkušanja neuspeha in nelagodnih stanj, do evforičnega veselja in vodenje skozi sosledje reakcij, ki pripeljejo do izkušnje,  – doživel sem kaj pomeni to in to, zato bom naslednjič  ob taki in taki situaciji lahko tako ali še kako drugače in vedno tako, da ustvarim in se približam bistvu početja – ali smiselnosti .

Razlika med prvim in drugim načinom je velika…..a gre za enake rezultate.

Varna meja razvoja pomeni, da ne naredimo vse  namesto otroka ali tako, da mu  po naše ni težko, ali da se v nobenem primeru  ne sme vznemiriti in se znajti pred razvojno zagonetko. Pomeni, da mu  v imenu skrbi in, da bo ja vse prav, ne razlagamo kako in kaj naj naredi, vidi, čuti in doživlja. Vodimo v sosledje posledic in skozi  njih. Vodimo skozi različna doživljanja ob zaznavanju raznolikih občutij teh posledic. Žalost, negotovost, strah…so sestavni del vsakega izmed nas. Dopuščamo jih, se odzivamo in vodimo kako zaradi njih najdemo v sebi mir in zagon za naprej. Vodimo skozi to, da otrok sam dela korake iz različnih posledic. Tako postopoma vse bolj in bolj otrok notranje dojema sosledje posledic. Kaznovanje in pogojevanje zares ni nujno sredstvo, da otrok zadovoljuje pričakovanja odraslega sveta. Načini na kater otrok doživi posledice, postajajo smernice bolj ali manj jasno postavljenih dogovorov in teh se morata držati tako starš – odrasli – vzgojitelj, kot otrok.

Razpon varne meje ali poligona doživljanja, kjer otrok preizkuša tudi za starša neprijetne plati živosti, je potrebno doumeti in se ga ne da naučiti mehansko ali razumsko. Ta okvir se z otrokovim napredovanjem znotraj tega okvirja, nenehno širi. Kako širok je okvir, kaže na preplet starševega zavedanja in usvojenih otrokovih razvojnih nalog, ki se prepletajo z zaupanjem. Skozi doživete razvojne naloge se samostrukturira.

V poplavi informacij je v ozračju čutiti to, da se ljudje nagibajo k nabiranju informacij v upanju, da je to pot do tam kamor si želijo. Izpodriva se čas in izkušnje, ki učijo. V ospredju je tekmovanje o nabiranju in reproduciranju informacije kako se mora in kako je prav. Z namenom, da ja ne bo napak. Da bo otrok pokazal kako “uboga”, izpolnjuje zapovedane naloge in je skratka”priden”. Dobesedno se mu vsiljuje sprejemanja in upoštevanje, da naredi kot smo mu ukazali.

Ob vsem tem lovljenju primerne vzgoje, pa se izključi otrokovo potrebo po preizkušanju, soočanju z neuspelimi poizkusi. Volja, da  znova naredi in poiskusi pa vstrajno upada. Zaradi premalo izkušanja preigravanja različnim možnosti in posledic, postaja dobesedno izgubljen ali pa zgolj programiran, apatičen ali uporniški.

Potrebujemo vklopiti zavedanje  in se spomniti, da dobro seme kali dolgo časa.

Varna razvojna meja pomeni prostor, kjer otrok zmore izbirati, razlikovati, primerjati in preizkušati. Ja in to že novorojenček v naročju. Zmore pokazati katera ponujena opora mu nudi sprotitev in ga vabi v opazovanje in doživljanje razlikovanja živosti.

Izbrati je moč. Po domače rečeno, ko vzamemo zadeve v svoje roke in smo za dejanje odgovorni. Se zavedamo možnosti in različnosti.

Spontane reakcije samo z zavedanjem lahko razlikujemo, si dovolimo, da nas ob tem čutenje prežema v vsej svoji pojavnosti in se šele za tem z zavedanjem posledic tudi vedno odzivamo. V takem primeru ni dejanj, ki jih obžalujemo in ni napačnih poti in ni ovir. Je samo korak bližje k sebi.

“Med dražljajem in odgovorom, je naša največja moč – svoboda izbirati.” Izbira je ključni gradnik zagona sinaptogeneze.

Možgani so živ sitem in ne mehaničen sistem. Sposobni so samostrukturiranja in samoorganiziranja. Pojavnost samoorganiziranja in strukturiranja pa se aktivira zgolj in bolje, če izbiramo, primerjamo, preizkušamo in po svoje pristopamo. Tako bolje izrabljamo potencial, da ga funkcionalno koristimo.

 To pomeni, da je otrokom potrebno prepustiti učenje z izkustvom v času, ki ga potrebuje in ne reproduciranje informacij, ki si jih mora zapomniti. Takemu načinu se zdrav otrok in zdrav razum upira.

Kam se obrne otrokova pot, je odvisno kako starši razumemo razvoj osebnosti, razvoj družbe in kako soustvarjamo zdravo življenje humanega ekosistema.

Pri razvoju bistva izrabe potenciala slehernega človeka, gre za dane oblike biti in razumeti tok spreminjanja in kako se organizirati na način, ki je optimalen in funkcionalen v vseh dimenzijah in plasteh življenja.

Otrok potrebuje, tako za branje ali plezanje na drevo veliko poizkusov. Prav s tem, ko mu ne uspe, je bližje načinu na katerega mu bo uspelo bilo kaj v življenju.

Ker mu ni uspelo prvič, ni ubogi, ali revček, kako se matra.  To so pogoste reakcije staršev. Zato je izrednega pomena za njegovo notranjo motivacijo, samoregulacijo in notranjo disciplino, da se ne vmešavamo v njegov postopek ugotavljanja kako mu bo uspelo. Potrebujemo biti strpni in tolerantni do neuspelih poizkusov in “napak”. Potrebujemo razumeti kje v razvoju je potrebno postaviti varen okvir in kako opore spreminjati, da otrok zmore sam napredovati skozi lastne podvige in predvsem načina, ki ga izbira za svoj podvig.

Otrok se prav s posebno radoživostjo in veseljem loteva vedno novih poizkusov. Ni potrebe, da mu odvzamemo vse to, samo zato, ker mora v določenem času nekaj pokazati, da se lahko oceni kot normalno in zadovoljivo njegovim letom primerno.

” Ko otroka nekaj učiš kako, mu za vedno odvzameš njegovo priložnost to odkriti po svoje.”
– Jean Piaget –

Vzgojni in izobraževalni sistem stiska proces razvoja z utemeljevanjem, da je tisti, ki hitreje dojema ali odgovarja, bolj uspešen. To v procesu usvajanja razvojnih podvigov in konstruktov dojemanja in učenja živosti ni tako. Šele, ko dojamemo, se spontano preigravamo z boljšimi, hitrejšimi in spretnejšimi variacijami. Do takrat pa, bolj ko gre počasi in večkratno, bolj, ko je neuspešno, boljšo strukturo uvida organiziramo.

Na urah pedokinetike prakticiramo različne poligone preizkušanja in doživljanja varno – nevarnega okvirja. A je kar nemir med starši, ki so prepojeni s prepričanjem, da je treba kar non stop ogovarjati otroka in mu kazati pot. Ko diferenciramo načine zaznavanja komunikacije, je potrebno še zavedanje dnevnega vstopanja v stik z otrokom.  Sem sodi tudi pozdravljanje, sezuvanje čevljev….skratka pestrost in pojavnost živosti. Spoznanja so navdihujoča. Otrok se začne odzivati povsem drugače od že poznanega. V odnosu nastane prav posebno vzdušje stika, ki ga je tudi čutiti in opaziti od zunaj.

Otrok, kateremu se dovoli, je spreten, previden, raziskuje in se veseli svojih podvigov – to so nujne doživete kvalitete za razvoj samoregulacije. Sem ne sodi usmerjanje in ciljna vaja, da se doseže podvig.

Andreja Semolič