Reševanje razvojnih nalog namesto otroka

Razvoj človeka je determiniran. Otroka ne potrebujemo ničesar naučiti. Zaradi sile življenja se radostno zanima za vse okoli sebe, nenehno raziskuje in ustvarja nove in nove variacije. Vsi poizkusi novih variacij predstavljajo učni proces, ki ga otrok z vso igrivostjo in veseljem do ponovnih poizkusov nenehno preizkuša, vse dokler ga starši/skrbniki pri tem ne usmerijo drugače.

Vprašanje je, zakaj odrasli mislimo, da otrok trpi ali doživlja nekaj slabega kadar je njegov poizkus neuspešen? Zakaj mu hitimo na pomoč z vnaprej določenim postopkom rešitve, se nam smili, ker mu ni uspelo in podobno? Otroka naše reakcije kako je nekaj neuspelo in je ubogi pripeljejo v razumevanje kako zelo težko je nekaj in da je bolje da vpije na pomoč kot da poizkusi še enkrat in ponovno malce drugače.

Poglejmo na sam začetek. Morda razjasnite nekatera prepirčanja in dopustite otroku, da se v določenem okolju, ki ga vi določite povsem sam preizkuša v vzponih in vseh padcih, ki so razvojno nujni, da se lahko sploh uči in pri tem neizmerno uživa, kljub temu da je potrebno ponoviti še na nekoliko drugačen način znova in znova.

Premikanje oziroma izvorno porajanje gibov, ki se sprva marsikomu zdi kot mukotrpno zvijanje, posledično ustvari kontrolne nevromišične povezave. Mišice upogibalke in iztegovalke se uskladijo med izvornim gibanjem. Fizično nastajajo nevronske povezave, ki se povezujejo in oblikujejo v določene vzorce izražanja in obnašanja. Če se na poti porajanja izvornih gibov vmešamo v otroka s popravljanjem gibanja, ker nas otrokov zvit položaj moti in ga želimo nekako poravnati (ker se nam revček smili, kako je zavit), naredimo konflikt razvoja. Z razumevanjem tega ter poznavanjem smeri gibanja in delovanja težnosti lahko vodimo otroka z ustreznimi funkcionalnimi prijemi skozi nujne frustracije, ki jih v porajanju izvornih gibov spozna, ne da se vmešamo v razvoj v smislu reševanja iz nemočnega položaja, ki vodi v odvisen odnos, v stalno reševanje iz določenih položajev in posledično v negotovost. Takšen vzorec se na poti rasti vse bolj krepi. Otrokov nagon po preživetju in ustvarjanju svojega individuuma skozi rast poizkuša in se bori za to, da začne delovati sam. A v mnogih primerih otroka ustavljamo tudi v kasnejšem razvoju, pri starosti od dveh do štirih let, ko hoče vse sam, nam pa se mudi in nimamo časa za njegovo raziskovanje in osamosvajanje med dolgotrajnim hranjenjem, oblačenjem ipd. Bolj ko otroka popravljamo in vodimo, kako naj kaj naredi, bolj je razvojna faza NE pri nekako štirih letih močnejša, saj je to otrokov krik, ki je bil prej utišan. Če ga še vedno krotimo in delamo ubogljivega, potem je izbruh v puberteti zelo močan. Ta spor se začne v prvih mesecih življenja.

Frustracija je nujna za napredek v razvoju in rasti. Bolj ko otrok skozi lastno izražanje rešuje svoje frustracije, sprva na ravni izvornega gibanja, toliko bolj lahko učinkovito izraža in razvija svoje zmožnosti, samostojnost in funkcionalno delovanje v odnosu z okoljem. Drugače te zmožnosti spijo globoko v posamezniku, ki je negotov, potrebuje vodstvo in zunanjo oporo.

Prične se že od trenutka, ko starši zelo pozno položijo otroka na trebušček, mu pomagajo, da se reši iz tako imenovanih mučnih položajev, ki pa so neprijetni le za opazovalca, ki še ne pozna poteka porajanja izvornega gibanja. Z razvojnimi funkcionalnimi prijemi pedokinetike dojenčka strokovno vodimo prek različnih izhodišč gibanja, da varno in igrivo sam najde izhodišče in premik iz na videz »mučnega« položaja. Prav tako se na vodenih urah vsega lahko naučite in varno preizkušate na demonstracijskem dojenčku – lutki.

Otroka s svojim zibanjem vodimo prek sredine. Prenos težišča uravnavamo s svojo medenico in ne z rokami, s katerimi držimo dojenčka. Prijem je le stik prenosa. Sprememba vašega gibanja je nujna, da lahko vzpostavite funkcionalen stik.

Brez uspešnega stika in komunikacije z dojenčkom ni mogoče delovati na učinkovit razvoj otrokove zmožnosti.

Razvojne ure in lekcije pedokinetike za starše, so pravi učni poligon.