Skozi odnos nastajamo – prehodi skozi faze

Pedokinetična® teorija razlaga odnosne relacije skozi tri pomembne razvojne faze procesov prvega razvojnega obdobja do treh let. V pedokinetiki govorimo o odnosni interakciji. Znotraj teh razvojnih faz so trije medokinetični mejniki. Mejniki ključno vplivajo na tri faze, ki oblikujejo notranjo vez s seboj, s staršem, družino in okolico. Njihov prehod ni samo po sebi umeven v smislu, da se zgodi z leti. Res pa je, da življenska vitalna sila sama od sebe potiska v nadgrajevanje. Da se uspešno in zadovoljivo prepletejo vse ključne izkušnje, ki postavljajo zdrave povezave za nadaljevanje notranjega občutka varnosti, zadovoljstva in zmožnosti, je potrebno otroku nuditi izkušnje ki ga opogumljajo, da vse bolj in bolj širi svoj krog dojemanja kdo je, kje je in kaj se dogaja.

Odnosna interakcija je proces doživetih potrebnih razvojnih izkušenj, katerim je gonilo sama vitalna življenjska sila.

Hočemo ali nočemo jih narekujejo naravni vzvodi in zagoni procesov dozorevanja. Količina dozorelosti sovpada s količino vsrkane posamezne faze in omogočenih prehodov naprej.

Ali ste vedeli, da se skozi dotik, potrebujemo najprej odpeti, da se lahko začnemo avtentično in zdravo povezovati s samim seboj, z mamo, očetom in ostalo okolico?

Odnos v domeni razvojnih procesov aktiviranja višjih struktur delovanja človeka razlikuje v prvem razvojnem obdobju do 3 let med:

• simbiotskim odnosom “symbiotic  relationship”
• pripetim odnosom  “attachment”
• povezanim odnosom “connections”
  

Odnosna interakcija se aktivno aktivira in součinkuje na vse vpletene, ko se izrazimo skozi dotik. Dotik samega sebe, materije ali drug drugega in tudi živali. Dotik se vedno manifestira v odnosno interakcijo šele skozi premik. Skozi najmanjši gib, ki oddaja svoje čutno sporočilo preko vzajemnih soodvisneh relacij. Tem relacijam pa botrujejo sile narave.

Proces odpenjanja v človeku je izrednega pomena za zdravo sočasno strukturiranje skeletne opore, optimalne mišične funkcije in usklajenosti volje skozi uporabo samega sebe.

Skozi proces prvega koraka se sočasno in soodvisno prepleta odpenjanje zato, da se vzpostavlja nadgrajevanje v povezovanje.  Način na katerega se dogaja ta izkušnja nas nekako zaznamuje in spremlja skozi celotno življenje. Temu procesu rečemo separacija.
Proces odpenjanja nikakor ni enkraten dogodek. Gre za sosledje odnosnih relacij skozi naravne zakonitosti razvoja. Ta nas dobesedno vodi skozi dane naravne razvojne naloge, ki jih življenje potiska samo od sebe. To so pravzaprav razvojni zagoni.

Ti procesi se dogajajo sočasno v otroku, mami, očetu kot tudi sočasno v odnosu odrasli otrok.
Naše življenjsko potovanje je vezano na razvoj, na nadgradnjo samega sebe.

Načini odpenjanja so vhodi v bolj ali manj zdravo povezovanje najprej s samim seboj, nato z mamo in očetom in širšo okolico. ( po treh letih je znana teorija navezanosti s 3 tipi navezanosti po Bowlbiyu).

Ko je v obdobju do 3 let skozi odnosno interakcijo prišlo do vspostavljene povezanosti, govorimo v nadaljevanju po treh letih o 1. tipu navezanosti po Bowlbiyu: Zdrava navezanost. Kadar v obdobju do 3 let ni prišlo do povezanosti, se po treh letih otrok veže skozi ostale tipe, ki jih opisuje Bowlby.

V kaj se razvijajo naši otroci je soodvisno od odnosa odraslega do njih skozi razvojne faze odpenjanja in vhoda v povezovanje.

Ključnega pomena je, da starši v sebi odprejo oziroma vzpostavijo zavedanje. Ko odrasli  nadgradi samega sebe v zavedanju,  se šele lahko odziva na otroka do treh let. Tako zagotavlja varno razvojno okolje – varen prostor, kjer se odrok odpenja in zdravo povezuje.
Tu nastaja velik prepad. Otroci so pravzaprav spregledani in dejansko nerazumljeni v razvojnih potrebah z vidika življenjskih zagonov, ki silijo v zdravo avtentično bit. V odsotnosti zavedanja otrokovega razvojnega polja, so odrasli reaktivni, hiperspodbujajoči, komunicirajo preobčuteno za dojenčkovo zaznavno kapaciteto, ki skozi odnosno interakcijo prejema slehrno dinamiko. V reaktivnem odnosu je odsotna ključna povezava, ki steče skozi reguliranega odraslega do otroka skozi co- regulacijski procesd.

“V imenu ljubezni mporajo starši stopiti korak nazaj, da gre njihov otrok lahko enega naprej.”

Andreja Semolič

Ob pomanjklivo doživetih potrebnih razvojnih izkušnjah skozi procese odpenjanja, ob sočasno reaktivni odnosni interakciji z otrokom, otroci razvijajo obrambne mehanizme in neželjene oblike vedenja preko katerih pravzaprav poteka jasno sporočilo uravnavanja naravnih zakonov odnosnih relacij. To je jasno sporočilo odraslemu, da mora nadgraditi samega sebe in izstopiti iz cone reakcij.

Šele, ko odrasli nadgrajuje iz reakcije v odziv (kultiviranje emocij in v zavedanju vzpostavljen prostro co-regulacije), se vzpostavi tisti odnos, ki ga pravzaprav od otroka pričakuje tudi sam.

Ko odrasli v sebi že vzpostavil samoregulativne procese. Je v zavedanju. Tak odrasli nudi otroku zdravo odnosno interakcijo, ki skozi prve dve zazi vzpostavi tretjo fazo – povezanost. Otrok odločno zakoraka v svet in se v njemu aktivno preizkuša in primerja meda vzroki in posledicami, kar je ključen temelj naslednjega razvojnega poskoka, ki vodi človeka od treh let naprej: Kdo sem jaz.

Gre za intenzivno kognitivno raziskovanje in prepletanje izkušenj. Vedno znova se vračamo nazaj v prvo obdobje, po doživetju potrebnega skozi tri pedokinetične mejnike, da se stabilno, varno in z voljo vključujemo v nasalednjem obdobju intenzivne kognicije.

Kapaciteta zavedanja je v vsakem človeku. Ali se aktivira ali ne, je stvar razvojnega procesiranja in prebijanja skozi naravne razvojne naloge, v katere nas samo življenje nenehno potiska. Kadar odrasli na otrokove razvojne podvige le reagiramo, to pravzaprav   predstavlja še nerazvito kapaciteto zavedanja.

Ob odsotnosti zavedanja co-regulacija pravzaprav sploh ne more steči med njima. Posledično otrok ne more aktivirati lastnih zagonov samoregulacije. Potreba po aktivirani samoregulaciji se v otroku kaže navzven kot porivki in težnja k lastnemu načinu povezovanja s samim seboj in šele nato navzven z mamo, očetom in drugimi ter okolico. Ob premajhnem razvojnem prostoru in nezavedni odnosni interakciji, otrok veliko joče, je nemire, se zateguje, intenzivno bega z očmi ob sočasno kratkem razponu gibanja glave in mnogo drugih znakov.

V razvojni odnosni interakciji gre za uvid, da obstaja v otroku razvojna težnja, ki tangira k aktiviranju višjih strukturnih povezav v možganih. To so nadvse organski vzvodi, ki potrebujejo aktivacijo skozi fizično manifestacijo doživete uporabe samega sebe. Organske vzvode je dobro spoznati in z njimi sodelovati, saj šele tako lahko dejansko začnemo uporabljati več razvojne kapacitete in dojemamo več razsežnosti nevroplastičnosti.
Za doseganje večje izrabe razvojne kapacitete potrebujemo otroku dopustiti, da se iz simbiotskega odnosa prebije v povezan odnos.
Vmes pa se mora dogoditi spuščanje pripetega odnosa. Ta porivk mora dati mati. Če tega ne da, potem proces separacije ne more potekati zdravo. Sem štejejo vse informacije od samega spočetja, poroda do doživljanja načina na katerega sprejema dnevno negovanje in skrb.
Tu smo ljudje še precej togi in nevedni. Sem sodijo najmanjše odnosne relacije, kot je na primer način kako otroku damo dudo, do pristavljanja k dojki ali flaški, kako mu pokažemo igračo in tako naprej. Do tega kako mu kažemo svet z lastnim načinom uporabe samega sebe in kako je le to usklajeno s pričakovanji ter besedno komunikacijo do otroka.

Tu ne gre za kompliciranje. Tu gre za uvid v precizne mehanizme narave, ki se aktivirajo v dometu širšega delovanja, kot pa ga trenutno dojema in pozna večina ljudstva.
V odsotnosti zavedanja večinoma ni usklajenosti med predstavo, akcijo in željenim. Tako ostaja mnogo razvojnih potreb otroka dobesedno zanemarjenih in neupoštevanih navkljub veliki ljubeči želji in predstavi o skrbnem staršu in pravilni vzgoji. Veliko staršev je še vedno neodpetih in dejansko še niso našli zdrave povezave s samim seboj in okolico kljub morda velikim uspehom in dosežkom v materijalnem in poslovnem dometu življenja. Tu gre za nevzpostavljen proces funkcionalnega lociranja samega sebe v procesu prvega koraka. Proces lociranja je eden od naravnih danosti človeku v razvoju, da se nadgrajuje in nenehno napreduje. Prav tako tudi proces vstopa v stanja zavedanja. To so povsem drugi procesi v razvoju človeka kot storilnostni razvoj ali akademski razvoj.
Razvojna danost možganske kapacitete srukturiranja in samoorganiziranja v vzpostavljeno zavedanje se prične šele okoli 14 leta starosti in kasneje. Vse je soodvisno od predhodno vzpotavljenih strukturnih relacij razvoja, ki gradijo osebnost. Sem sodi prehod iz simbiotičnega odnosa v odleplanje in dopuščanje lociranja. Vsi ti trije procesi zgradijo stopnjo zadovoljstva s samim seboj in stopnjo proaktivnosti posameznika, ki vstopa v interakcijo z drugimi in okolico. Določa čutenje pripadnosti in izraža potrebo konstruktivnega nadgrajevanja.

Povsem razumljivo je, da otrok, ki mu ni bilo dopuščeno doživeti proces lociranja, da razišče in se odlepi ter najde povezovanje, nima prav velikih možnosti za vstop v zavedanje, kot odrasli. Ostaja na nižje strukturiranih krogotokih procesiranja v možganih. Nenehno se zaganja skozi procese lociranja še v odraslosti in teži skozi občutenju težavnosti preboja naprej. Išče poti stalnosti s čim manj sprememb. Z drugimi besedami tiči v “kofort zoni.”
Ko posameznik neodlepljen stopa v odraslo dobo, gledano po anatomskih fizioloških pokazateljih razvoja, v njemu ostaja še nekoriščeno polje kapacitete. Le kako naj tak odrasel razume organske vzvode in jih podpre, če pa še sam ni tega razvil in se nadgradil? Lasten proces dozorevanja in koriščenja razvojne kapacitete pa se je zanj v njegovem razumevanju končal in ne uvidi, da željeni cilji, ki si jih postavlja niso nedosegljivi, le sam se mora nadgraditi.

Tako strukturiranemu odraslemu človeku, ki otroke označuje kot problematične, odnosne relacije z njim kažejo konflikte znotraj sebe in tudi neusklajeno intrakcijo z otrokom. Pravzaprav gre za naravne potiske skozi otroke, ki dajejo takšnemu odraslemu življenjsko lekcijo. A jo zaslepljen z odraslostjo in storilnostjo še ne more uvideti in stopiti v lastnem razvoju nekaj korakov dlje in še naprej. Misterij smisla zadovoljnega življenja se tako nenehno izmika. Prihaja pa občutek, da se nenehno vrtimo v krogu. Smo vse bolj utrujeni, ne vidimo več pravega smisla in negotovost je plašljiva.

Kolikor bolj doživimo v procesu prvega koraka polni fazi simbiotskega odnosa in pripetega odnosa skozi dopuščanje čutenja lastnih vzgonov in porivkov razvoja v smeri odpenjanja od odvisnosti, več zdrave  povezave ustvarjamo tako s samim seboj, kot z okolico.
Mati mora preseči simbiotski odnos in otroku dovoliti proces odpenjanja in v odnosni sočasni razvojni poti najti avtentično povezavo.

Predpogoj za dosego avtentične povezave je aktivirana samoregulacija matere in očeta in ostalih skrbnikov otroka. Poznavanje organskih razvojnih potreb in nalog, ki dejansko pomagajo pri procesu lociranja in zdravega povezovanja.

Odrasli lahko šele z aktivirano samoregulacijo v sebi vstopa v ko-regulacijo z otrokom. Ko tega ni v odraslem, ta odnos ne nudi višjih aktivacij učenja in samoreguliranja v otroku ampak vzpostavlja reakcije v dometu strahu. Otrok prične delovati zaradi strahu in išče poti, da se strahu izogne. Pravzaprav pa v takem stanju ni pogojev da biofizično in fiziološko vzpostaviti v sebi zdravo strukturiranje vse do pubertete. V tej fazi narava poskrbi za dodatno vzgonsko silo lociranja in nov poizkus odleplanja. Bolj, ko otrok ostaja skozi proces prvega koraka prilepljen toliko bolj močan udarec naravnega zagona mu je dan v puberteti, da se odlepi. Vprašanje je, če še zmore zgenerirati zdrave vzvode delovanja. Veliko najstnikov je zato tako problematičnih in imajo burne akcije ali se umaknejo v svoj svet. V kolikor pa je otrok imel možnost lociranja in mu je bilo dovoljeno, da se odlepi, potem vstopa v najstništvo z neproblematičnimi oblikami vedenja. Kot tak lahko predvsem s polno zagonsko močjo narave v sebi koristi kreativnost, storilnost, soustvarjanje in konstruktivnost v odnosih, ki gradijo.
Kadar otrok vstopa v najstništvo nedlepljen tekom poti do hormonske zrelosti, razvija le obrambne mehanizme, ki se navzven manifestirajo kot upori, apatičnost, bezlanje, hiperaktivnost, pokornost, ustrežljivost,
pomankanje pozornosti in vse druge možne oblike sistemsko neželenega vedenja.

Odrasli v stanju zavedanja in aktivirani samoregulaciji je balzam za otrokovo razvijajočo dušo. To je mentor življenja ob katerem otrok vzhaja ko kruh.
Tak odnos dopušča otroku čutenje vse široke palete doživetij, deli sočutje, empatijo, spoštovanje, notranjo disciplino notranjo motivacijo, močno voljo, vztrajnost, sodelovanje, aktivira samoregulacijske procese in vzpostavi najvišjo funkcijo možganov – samoučenje.

Ob premisleku vsak sam lahko najde v sebi odgovor v kaj se razvija bodoča generacija in kako odrasli vplivamo na to. Vprašanje je koliko nam je mar in kako bomo stopili v odnosno povezovanje naprej in izrabili več razvojne kapacitete, kot jo trenutno koristimo.