Razvojni funkcionalni prijemi pedokinetike®

Pedokinetika je koncept zgodnjega razvoja za izražanje potenciala v posamezniku s poudarkom na zgodnjem obdobju razvoja človeka, do postavitve na dve nogi.
Dojenček od samega začetka prejema številne informacije, ki mu tekom razvoja predstavljajo vir konstrukcije samoaktivacije in samoregulacije. Pedokinetika preko razvojnih funkcionalnih prijemov (RFP) omogoča staršu, da lahko svojemu dojenčku nudi optimalno okolje zorenja živčno-mišičnega sistema, ki se vzpostavlja ne le zaradi anatomske rasti, ampak predvsem zaradi informacij, ki jih sprejema v različnih položajih in stikih z različno podlago preko gibanja. Negovanje otroka z RFP vodi do zaznavanja in vzpostavljanja potrebnih informacij, ki se z vse večjo in večkratno aktivacijo pričnejo organizirati, hkrati pa se vzpostavljajo senzomotorične povezave. Za določen premik v prostoru se odgovorne mišice oživčijo. Za vsak nadaljnji premik se mišici upogibalka in iztegovalka lahko organizirata optimalno. Zato je pomembno, kako dojenčku nudimo oporo in kje. Predvsem je bistveno tudi to, da ga ne rešujemo iz na videz mučnega položaja, kadar se premika sam. RFP združujejo naravne zakone (težnost, biomehaniko, fiziologijo in intimno povezavo starši-otrok). RFP ni moč izvajati mehansko in rutinsko. Potrebno je zavestno spoznavanje dotika (s katerim vodimo dojenčka v gibanje) in védenje, kako se nanj odziva dojenček in kako aktivirati kinestetični občutek in zavestno starševstvo. RFP presega mehanično obračanje otroka iz položaja v položaj (rokovanje) in v odnosu do nege in vzgoje odpira pot kvalitetnega stika z otrokom v razvoju. Predvsem se izrabi naravno danost razvoja, ki vsakemu dojenčku omogoča, da se razvija z radostjo in veseljem skozi gibanje. Taka osnova predstavlja učinkovito izhodišče za stik in odnos z okoljem, v katerega vse bolj in bolj vstopa samostojno. Tako smo aktivno odgovorno vpleteni v razvojno pot in ne le čakamo, kaj se bo kdaj zgodilo in za tem usmerjamo v gibanje, ker je gibanje pomembno!

Uvodni del

S konceptom pedokinetike na Feldenkraisov način vzpostavljamo in širimo varno okolje v družini in ustvarjamo poligon doživetja, ki preko senzomotoričnega aktiviranja oblikuje pozitivne gibalne izkušnje in razločevanje čustev in oblikovanje izražanja preko čustev. Vse to otroka spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju in ponovnemu poizkusu, kljub neuspehu, padcu ali neodobravanju, ter ga premakne naprej v prostoru in interakciji z njim. Z ustreznimi gibalnimi izkušnjami na varen in igriv način tako za starša kot otroka s pedokinetiko oblikujemo okolje, kjer se poraja otrokovo izvorno gibanje, ki se uspešno nadgrajuje v hoteno gibanje in v kompleksne pojavne oblike gibanja in izražanja ter udejstvovanja v okolju.

RAZVOJNO FUNKCIONALNI PRIJEMI predstavljajo potek vzpostavljanja opore v otroku, proces, ko otrokovo telo na temelju osredotočenosti otrokove volje zmore tej volji slediti tudi gibalno. Z RFP refleksne gibe izrabljamo v kontinuiteto porajanja izvornih gibov, ki ob ustreznih izkušnjah prerastejo v učinkovito kontrolo za hoteno gibanje. Optimalna funkcija gibanja v vse večjem obsegu je posledica mišično usklajene aktivacije z ustreznim mišičnim tonusom in se izraža kot kontrolirana hotena aktivnost. Pri optimalnemu dviganju, nošenju in spuščanju z RFP delujemo na uravnavanje aktivacije mišic iztegovalk in upogibalk pri posameznem premiku.

Razvoj se ne začne po rojstvu. Spočetje je začetek razvoja. S prihodom na svet se dojenček spozna s silo težnosti, ki deluje nanj drugače kot v maternici. S tenzijo živčni sistem kaže stanje dozorelosti ob rojstvu, ki narekuje odzive z refleksi. Rojen dojenček spontano išče gib v prostoru. Išče najlažjo smer vektorja za gibanje. S premikanjem vzpostavlja zapletene funkcije živčno-mišično skeletne organizacije, termoregulacije, presnove in kognitivnih procesov ter na podlagi doživetih informacij ustvarja nevronsko mrežo v možganih.

Izvorni gibi z nadgradnjo razvoja preko senzomotoričnih izkušenj prehajajo v hoteno gibanje in se nadgrajujejo v kompleksne oblike gibanja. Otrokov razvoj se odvija v povsem individualnem časovnem okvirju, znotraj katerega se odvijajo razvojni koraki. Nanj deluje stopnja zrelosti ŽS. Ključnega pomena za optimalno zorenje ŽS je, kako negujemo in spodbujamo otroka v razvoju. Pedokinetika temelji na fizioloških dejstvih, da je ob rojstvu dozorel vestibularni, taktilni in proprioreceptivni sistem. Zato je pedokinetika našla pot, ki vpliva na zorenje ŽS v intenzivnem obdobju sinaptogeneze. V izkustveni praksi so bila ugotovljena spoznanja, ki jih avtorica utemeljuje in vpeljuje z novimi têrmini: izvorni gibi, porajanje gibanja, RFP – razvojni funkcionalni prijemi, aktivacija razvojne poti, varno polje. Razlikuje med tenzijo in tonusom, ravnotežjem in kontraravnotežjem, reakcijo in odzivanjem.

Pedokinetika ločuje in poudarja razvojni pomen refleksov, spontanih, izvornih in hotenih gibov. Pedokinetika temelji na spoznanju, da ima lahko vsak otrok svojo pot razvoja. Otrok ne deli glede na starost ali sposobnost. Otroke predvsem opazuje, kje v razvoju so, kaj se je že aktiviralo, vzpostavilo in kaj še ne. Kakšne izkušnje otrok že ima. Na podlagi opaženega vzpostavi takšno okolje, da se še neaktivirano gibanje lahko aktivira. Ne deluje na čas, kdaj se bo kaj aktiviralo in ne deluje z vzpostavljanjem primernega okolja zato, da bi se čim več aktiviralo čim prej. Izkušnje, ki jih otrok sam najde v ustreznem okolju, kažejo na njegovo razvojno kapaciteto. Izkušenj ne moremo vsiliti ali skrajšati časa njihovega spoznanja. Tu potrebuje otrok svoj prostor, čas in mir, da sam pride do izkušenj in se zadržuje ob določenem preizkušanju nečesa tako dolgo, kolikor je le njemu zanimivo. Na to, kaj med tem doživlja, ne moremo in ne smemo vplivati.
Rdeča nit koncepta znotraj Feldenkrais metode, je ustvarjanje okolja za aktivacijo izvornih gibov. Ti se preko refleksnih in spontanih (nehotenih) gibanj, s ponovnim poizkušanjem premikanja porajajo in aktivirajo ter se z nadaljnjimi doživetimi gibalnimi izkušnjami dojenčka razvijejo v hotene gibe.
Porajanje izvornih gibov preko doživete izkušnje v optimalnem okolju zagotavlja primerni mišični tonus v mišicah upogibalkah in iztegovalkah, ki sočasno delujeta v premiku telesa v prostoru. Otrok preko doživetih senzomotoričnih izkušenj posledično vzpostavlja kontroliranje ravnotežnega položaja telesa, ne glede na podporno podlago. Vzpostavljanje ravnovesja ob izgubi stabilnega položaja tako postane za človeka v razvoju igra skozi življenje, ki jo nadzira z močnim notranjim občutkom varnosti, da zmore iz sebe organizirati varen in stabilen položaj. To je podlaga za notranjo motivacijo in učinkovito samorealizacijo skozi življenjsko pot.

Gibanje v luči pedokinetike

Otrok se giba že v predporodni dobi. Ludvik Horvat in Lidija Magajna v svojem delu Razvojna psihologija navajata, da je gibalni (motorični) razvoj najbolj izrazita oblika psihofizičnega razvoja. Prične se že v predporodni dobi in se v nadaljnjem razvoju stalno izpopolnjuje. To prvo stopnjo predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Skozi razvoj se stalno izpopolnjujejo in tako posameznik z zorenjem napreduje k višji stopnji delovanja. Uglaševanje nevronskih povezav se začne že pred rojstvom. Prva povratna informacija za motorične nevrone je fetalno premikanje udov – krepijo se gibalni vzorci, ki imajo ugoden povratni učinek. Obstaja tudi predrojstveno uglaševanje slušnega sistema: Novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih. Kasnejše izkušnje so nujne za normalen razvoj CŽS (Gradišnik 2008). Z rojstvom se otrok sreča s silo težnosti, ki deluje na nas. Razumevanje te sile in odnos z njo pomeni tudi smer individualnega razvoja in se kaže kot stanje zrelosti ŽS. Dozorevanje ŽS vodi na razvojni poti skozi celotno premico življenja v bolj ali manj optimalen razvoj posameznikovega potenciala. Na tej točki najdemo tudi razloge zakaj potencial še ni aktiviran in zakaj ne. Človek se razvija tako, da je v obdobju svojega prvega leta življenja samodejno izzvan, da preko raziskovanja skozi gib spoznava sam sebe in se integrira v celoti v funkcionalno gibanje. Življenje ga sili v sprva nehoteno gibanje – mahanje rok in nog. Skozi vse te prve gibalne poizkuse nastajajo hotene gibalne akcije. Že samo roka v usta ali ogledovanje svojih prstov in želja, da bi nekaj prijel, kaže na razvoj življenja, ki vre v njem. Kako uspešno bo to opravil, pa je predvsem odvisno od okolja in prvega stika z njegovim negovalcem in kako mu ta prepušča doživeti nujna izkustva razvoja. Skozi občutenje težnosti odkrivamo uporabo samega sebe (Feldenkrais 1990). V obdobju zgodnjega razvoja iskanje ravnotežja pomeni izzvati učne procese. V odrasli dobi iskanje ravnotežja pomeni izzvati lastne navade. Izzivanje ustaljenih navad vodi v diferenciacijo in nastajanje novih variacij. Le to in samo to vodi odraslega v nenehno učenje. Torej spremenjena uporaba sebe pomeni spremenjeno ravnotežje – drugačno rabo težnosti. Da otrok sledi s pogledom, obrne glavo in tako naprej, je potreben gib. Vdih in izdih, jok in sesanje – vse to je gibanje, ki se skozi rast in razvoj organizira in integrira v funkcionalno premikanje in izražanje v prostoru. Ker otrok ne pozna omejitev, mu to daje vso svobodo raziskovanja in odkrivanja. S tako imenovanimi izvornimi gibi, kot dojenčki iščemo izhodišča v možganih za izvedbo različnih gibov in različnih občutkov. Iščemo, kako se najbolje organizirati v uporabi sebe, da se premaknemo naprej in shodimo. Med iskanjem gibalne poti, je izredno pomemben način na katerega jih iščemo, da se vzpostavljajo nevrološke povezave, ki se vežejo in zatrjujejo (sinaptogeneza). To so vzorci in navade, s katerimi se izražamo skozi življenje. Vse to se kaže v napredovanju porajanja novih in kompleksnejših gibanj in gibalnih oblik, ki se širijo in prepletajo na vsa področja – temu rečemo razvoj. Otrok ima željo – potrebo za nenehno preizkušanje in izboljševanje. Ta želja diktira stopnjo individualnega dozorevanja in posledično svobodo v iskanju variacij in upanju doživljati diferenciacije. V nasprotju s tem fiksiramo omejene povezave, ki ne dopuščajo novih variacij. Posledično občutenje diferenciacije posamezniku ne pomeni več izziv ampak stres (ne zmorem, ne morem, ne znam, ne smem).

Nega in skrb za dojenčka od zunaj diktirata pogoje – koliko in kako se bo izražala otrokova vedoželjnost in pogum po izzivanju težnosti. Za učinkovito samorealizacijo in čutenje zadovoljstva s samim seboj potrebujemo ravnotežje občutiti od znotraj. To lahko doživimo v samem začetku, po rojstvu, ko se porajajo izvorni gibi. Da doživljamo občutenje težnosti in ustvarimo kontrolo ravnotežja od znotraj, potrebujemo iskanje različnih poti do optimalnega položaja celega skeleta, da se zgodi gibalni razvojni premik in posledično z njim vse ostalo. V kolikor dojenčka obravnavamo v nasprotju z njegovim potencialom za razvoj, ga seveda nehote porivamo v izkustvo težnosti, ki z rastjo postaja problem in indikator za stres ter ne zgolj radosten izziv življenja v smeri optimalnega izkoriščanja lastnega potenciala. Zato imamo kot odrasli v možganih (mislih) omejitve in te nam povzročajo težave, npr. da se ne znamo premakniti naprej v drugi smeri. Te omejitve lahko seveda porušimo tudi v odrasli dobi, in sicer z izzivanjem težnosti in iskanjem novih variacij preko metode Feldenkrais. Če ni variacij oz. diferenciacij potem to vodi v to, da možgani spijo. Torej, da so možgani budni nenehno potrebujejo iskanje ravnotežja. Tako nam iskanje drugačne poti vzpostavljanja ravnotežja da idejo, na podlagi katere je moč izboljšati višjo funkcijo možganov. Gibanje je edina stvar, s katero lahko nadgradimo in najdemo višje funkcije v možganih. Te višje funkcije v možganih so odvisne od osnovnih funkcij v zgodnjem razvoju, npr. kako najdemo svoje fizično ravnotežje, da se sami usedemo in da vstanemo. Za prvi korak v svojem življenju moramo vzpostaviti psihofizično ravnovesje. Dojenček na podlagi izkušenj v zgodnjem obdobju gradi in integrira zaznave, ki jih kasneje izraža z dejavnim vključevanjem v življenje, v katerega vse bolj in bolj vstopa samostojno/ nesamostojno in samosvoje / nesamosvoje v posameznih obdobjih razvoja skozi celotno življenjsko pot, opirajoč se na informacije doživljanja samostojnega reševanja, sprva gibalnih izzivov uravnavanja ravnotežja in kasneje ob nujnih izkušnjah, ki jih nudi življenje na razvojni poti.
S prehitro pomočjo in rešitvijo iz navidezno mučnega položaja dojenček ne more v popolnosti izrabiti svojega razvoja. Za reagiranje potrebuje čas. Čas, v katerem zaznava informacije, ki jih prejema zaradi položaja, v katerem je. Svoj reakcijski čas, da spremeni položaj in reagira, je daljši, kot čas, v katerem odrasli želi pomagati dojenčku iz navidezno zapletenega položaja. S skrajševanjem časa, v katerem lahko dojenček sestavi določen gibalni odgovor na prejete informacije o položaju ali pa sploh neomogočanje tega časa, zaradi takojšnje intervencije starša, otroka le navajamo, da ne zmore brez odobravanja roditeljev ali usmerjanja in popravljanja že pri prvih poizkusih potegniti roke izpod trebuha, prepuščanju, da se v celoti sam odkotali z boka na hrbet ali trebuh in tako naprej vse do hoje, samostojnega prehranjevanja, vrtca, šole in iskanja svoje identitete v razvojnem obdobju pubertete in nadaljnjem življenju.

V razvoju in za razvoj giba oz. gibanja je potrebna nenehna diferenciacija, ki popelje v nove variacije. Že sam razvoj po sebi žene dojenčka, da raziskuje podlago. Da se lahko zgodi, kar se v razvoju mora zgoditi, je nujno, da je dojenček veliko na tleh. Ko je na tleh, lahko zaznava, kako mu tla nudijo podporo za akcijo in kako se obnašati v prostoru, kjer nanj deluje težnost. Diferenciacijo gibanja in delovanja sile težnosti skozi telo učinkovito zaznava tudi med nošenjem v nosilkah (npr.: Indijanke, Afričanke – preko dneva je dojenček ves čas z njimi in v avtentičnem gibanju matere med vsemi opravili). Zaradi tega lahko učinkovito izrablja tla, ko ga odložijo. Da lahko izkoristimo podlago za svoje gibanje moramo občutiti težnost. Občutenje težnosti poraja izvorne gibe. Nastanek izvornih gibov in gibanja posledično poraja zadovoljstvo s samim seboj. Zadovoljstvo s samim seboj pa se navzven kaže v tem, kako se uporabljaš in kako se izražaš v prostoru.

Čutenje povezave s težnostjo je orientacija. Dobra orientacija pomeni dobra samoorganizacija. Pedokinetika ne išče rezultatov, ampak išče izvorno gibanje in uporabo sebe. Nikoli, res nikoli, ne sugeriramo, kako naj bi potekala linija giba. Kajti to je osebno odkritje in proces učenja vsakega dojenčka posebej! Zato RFP ne usmerjajo v ponavljanje idealne linije gibanja, niti ne korigirajo. Gre za to, da z RFP ustvarjamo polje, kjer lahko otrok izrabi oporo prijema, tal ali druge podlage, da povsem sam odkrije svojo idealno pot premika – giba v prostoru glede na silo teže in kako občuti center stabilnosti, prenašanje težišča in posledično reguliranje tonusa, kar se dogaja posledično zaradi izhodišča za kvalitetno (kinetična veriga – prostost sklepov) premikanje sile skozi skelet. Pa naj gre za preprost poteg prstov v usta ali obrat glave za zvokom ali s pogledom. Pri razvoju in rasti gre za anatomske procese in fiziološke procese. Gre za celo vrsto sprememb v razmerjih, strukturi in obliki, do katerih prihaja v individualnem razvoju. Gre za spremembe kompleksnosti strukture in oblike. To pomeni rast. Vzrok za to je rast celic. Spremembe kompleksnosti oblike pomeni diferenciacija. Vzrok za to je različen razvoj rastočih celic. Različno vzpostavljene nevronske komunikacijske poti med celicami. V razvoju dojenček z gibom išče variacije, posledično se razvija diferenciacija. To pa vodi otroka k nabiranju izkušenj. Vsako obdobje v otrokovem razvoju mu omogoča pridobivanje novih izkušenj, ki so za posamezno obdobje razvoja tipične in nujne za učinkovito samorealizacijo. Te izkušnje pridobiva preko interakcije z okoljem. Osnovo zanjo pa predstavljajo senzorični in motorični procesi. V kolikšni meri in predvsem kako se aktivirajo kontrolne povezave, je odvisno od samostojnega premikanja oz. reševanja na videz zapletenih položajev (nabiranje izkušenj) in spoznavanja danega okolja, v katerem se lahko premika. Otrok se rodi z refleksi preživetja. Namen zgodnjih refleksov je predvsem zaščita novorojenčkov in dojenčkov pred škodljivimi dražljaji (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Zgodnji refleksi naj bi imeli prilagoditveno nalogo. Pedokinetika izrablja dejstvo, da razvoj zaščitnih refleksnih vzorcev omogoča otroku ohraniti stabilen položaj, če pride do aktivnega/pasivnega premika. Ti refleksi se ohranijo ob sodelovanju zavesti/korteksa – kontrola drže glave – refleks padalca. Kaže integriteto ravnotežnostnega sistema, kasneje omogoča samostojno sedenje in stojo (Peter Gradišnik 2008). Refleksno vedenje igra pomembno vlogo pri spodbujanju zgodnjega razvoja osrednjega živčnega sistema in mišic (Papalia, 2003). Papalia ugotavlja, da, ko med drugim in četrtim mesecem starosti postanejo dejavni višji možganski centri, kažejo dojenčki položajne reflekse: odzive na spremembe položaja in ravnotežja. Na primer, ko se dojenčki prekucnejo naprej, zaradi padalnega refleksa iztegnejo roke in ublažijo padec. Večina zgodnjih refleksov izgine od šestega do prvega leta starosti. Gibalni refleksi, kot sta hoja in plavalni refleks, so podobni hotenim gibom, ki se ne pojavijo še nekaj mesecev potem, ko zgodnji refleksi že izginejo. Znanstvena razprava o tem, ali gibalni refleksi pripravijo pot njihovim hotenim gibom ali ne, še vedno traja. Pedokinetika tu podaja pomembna spoznanja o vmesnem dogajanju. To so izvorni gibi!Zgodbo razvoja pedokinetika začne s položajem novorojenčka na trebuhu. Refleks fleksije mu omogoča, da krči kolena k trebuhu in obrača glavo levo in desno ter brado poteguje navzdol – to so ključni momenti premikanja, ki skozi skelet organizirajo premik sile – zaznavanje prenosa težišča. Otrok povsem spontano potegne roko izpod trebuha. Organizirati se pričenja mobilnost vretenc hrbtenice. Zaradi premikanja v tem položaju, se organizira rotacija vratne hrbtenice, in zaradi potegovanja kolen navzgor in sočasnega obračanja glave, se težišče prenaša preko medenice iz leve na desno stran telesa. Hrbtenica postopno iz enojne krivine pridobiva temelj organizacije ledvene in vratne krivine, ki se na osnovi nadaljevanja gibanja telesa horizontalno in rotiranja okoli svoje osi, razvije na nevtralno pozicijo z optimalno organizacijo aktiviranja mišic iztegovalk in upogibalk telesa. Sledi povsem mehanski premik iz horizontalnega v vertikalni položaj, ko otrok pridobi dovolj izkušenj za aktiviranje kompleksnih gibanj, ker je njegov ŽS aktiviral mobilnost sile premikanja preko skeleta in v tem času pridobivanja teh izkušenj ustvaril vzporedne kognitivne procese. Ta optimalna organizacija hrbtenice se ne more zgoditi, kadar otroka plosko odlagamo in dvigujemo na hrbet oziroma pol na bok in potem na hrbet, ali če je večinoma do 4. meseca samo na hrbtu, ali če ga držimo vzravnanega in ga pri tem podpiramo. V primeru takšnega ravnanja, se aktivacija mišic upogibalk in iztegovalk organizira na podlagi vsiljene vertikalne pozicije hrbtenice, posledično so vretenca hrbtenice togo mobilna – predvsem v C7 in Th12. Posledično otrok nima možnosti razviti danih smeri gibanja medenice, kontraravnotežja in neuspešno izrablja delo mišic, ki v takšnem primeru delajo preveč in predvsem ne v kontekstu kinetične verige. Mehanska osnova optimalnega in funkcionalnega gibanja je porušena. Seveda tudi tak otrok obsedi, vstane in shodi – vendar izvedba le tega je nesigurna, hrbtenica ne razvije zdravih krivin, stopala se krivijo. Za ohranjanje vertikalnega položaja se premočno aktivirajo mišice iztegovalke. Otrok nima opore v skeletu in izkoristka moči mišičnega dela ob premikanju – posledično je nestabilen, nesiguren, jokav in zahteva, da se mu pomaga.

Izvorno gibanje

Izvorni gibi se pojavijo posledično, kadar refleksna gibanja usmerimo skozi dotik in nego dojenčka. Skozi razvoj se aktivirani izvorni gibi ob ponovnem vzpostavljanju premikanja v prostoru ne glede na podporno površino organizirajo v hoteno gibanje, z nadaljnjimi izkušnjami preko premikanja pa v bolj ali manj funkcionalno gibanje. Z RFP delujemo na aktiviranje izvornih gibov. Preko izvornih gibov dojenček vzpostavlja učinkovit nadzor hotenih gibov. Nadzor z optimalnim vzpostavljanjem ravnotežja omogoča učinkovito notranjo stabilnost, ne glede na podporno površino. Dojenček tako lahko, med odmikanjem od navidezne sredine, vse bolj in bolj obvladuje kontrolne funkcije vzpostavljanja ravnotežja v odnosu med glavo in hrbtenico ter glavo in stopali. Med tem premikanjem organizira skelet in povezavo med posameznimi mišicami, ki sodelujejo v celostnem gibanju. Gibanje poteka preko sklepov tekoče in navzven se zdi, kot da se otrok poigrava sam s seboj. Med tem poigravanjem se organizira mišično skeletni sistem in po zakonih biomehanike in gravitacije spontano najde povezave, kje v telesu je točka potiskanja v tla za to, da se z drugim delom telesa lahko dvigne. Proces poteka spontano zaradi aktiviranja premikanja in zorenja živčnega sistema, ki le tako pridobiva potrebne informacije, s katerimi oblikuje nevronske povezave. V kolikor otrok ni na tleh, ali je na tleh redkeje, so te informacije revne ali pa jih sploh ni. Prav tako so pomanjkljive, v kolikor mu hitimo pomagati. Točka, kjer smo mu pomagali, zanj predstavlja informacijo, ki ne nosi vseh podatkov od A do B. Ta točka je zanj prazen prostor. Če je teh praznih prostorov veliko, otrok ob tem ne čuti notranjega polja varnosti, zato joče. Zunanja pomiritev okrepi prazen prostor. Otrok ob tem, ko se znajde v praznem prostoru, ki ga je vse več in več, vse pogosteje joka. S prehitro pomočjo smo mu vzeli potrebno senzomotorično izkušnjo, kinestetično izkušnjo in čutenje premika od A do B (polno senzomotorično zaznavanje od A do B pomeni, da ni praznega prostora). Poleg tega pri vsakokratni pomoči ali pogosti pomoči, dojenčka sami naučimo, da z jokom pride do želene smeri. S tem krepimo vzorec vse večje luknje »bolj jokam, hitreje pride rešitev«. Otroka naučimo, da hitro in veliko joče, ker na jok odreagiramo in ga rešujemo. Frustracija, ki zaradi tega sprva ni velika, kasneje predstavlja tako za mamo, očeta in otroka zelo velik zalogaj, da ta konflikt prestopijo. Mnogokrat se zgodi, da ga sploh ne. Kopičenje takšnih konfliktov oblikuje določen vzorec obnašanja in premikanja otroka. Pedokinetika tu z RFP odpre varno polje, kjer lahko otrok ta prazen prostor ponovno razišče samostojno in pridobi manjkajoče informacije od A do B. Jok ni več potreben, občutek varnega polja se okrepi, prav tako občutek »zmorem sam«. Z uporabo RFP takoj po rojstvu do praznega prostora sploh ne pride. Nenehno popravljanje in prehitra pomoč dojenčku odvzame izkušnje, kako in kaj naj stori. Prevelika skrb za otroka je obnašanje, pri katerem otroka preveč varujemo in mu odvzamemo nujen čas odziva, da najde primeren gib. Tak otrok nima izkušenj s preizkušanjem svojega gibanja, ker mu je bila prehitro ponujena pomoč. Tako se vzpostavlja informacija o praznem prostoru. Če se na poti porajanja izvornih gibov vmešavamo v gibanje otroka s popravljanjem, ker nas otrokov zvit položaj moti, naredimo konflikt razvoja. To se vidi že zelo zgodaj, takoj po rojstvu. Primer: neučinkovita podpora glave glede na smeri gibanja trupa vodi do neustreznega aktiviranja potrebnih sodelujočih mišic. Posledično se vzpostavljanje povezav vratnega dela hrbtenice med glavo in prsnim košem slabo organizira. Takšno je izhodišče za nadaljnjo dozorevanje povezav med glavo in medenico in vse navzdol do stopal. To pomeni, da so premiki togi, ker gibanje ne poteče preko vseh sklepov tako kot lahko bi oz, tako kot je za to anatomsko, fiziološko in nevrološko grajen človek. Raziskovanje skozi gib in spoznavanje samega sebe se iz izvornih gibanj integrira v hotene gibalne akcije. To so gibi, s katerimi nam dojenček pokaže svojo izbiro s prijemom želenega predmeta. Če mu je dana izbira, bo vedno izbral. Nudenje izbire aktivira živčni sistem, kar omogoča vzpostavitev zapletene funkcije razločevanja, primerjave, odločanja in na koncu akcije. Prijel bo tudi, ko nima izbire. Torej, ko mu je v vidnem polju ponujen predmet neposredno pred roke. Razlika je v tem, da ponujena izbira in vodenje iz vidnega polja in nazaj vodi v aktivacijo, ki intenzivno usklajuje informacije med levo in desno hemisfero, število sinaps v nevronski mreži pa se najverjetneje povečuje. S hotenim gibanjem se oblikujejo njegova razmišljanja, da v vsaki situaciji najde rešitev in kasneje tudi odgovor. Vsak človek lahko najde svoj osebni slog, svojo pot, ki je optimalna, glede na njegovo vzpostavljanje stabilnosti ter fiziološke in anatomske predispozicije. Vsak potrebuje svoj čas, pogojen z doživetimi izkušnjami, ki se nalagajo v CŽS. Povratna informacija preko senzoričnega sistema je izredno pomembna za utrditev zaželenih povezav in ustrezno dokončno formacijo CŽS. (Gradišnik, 2008). Človeški vrsti je skupno, kako se razvija, vendar se vsak znotraj tega okvirja razvije, postavi na noge in deluje na povsem samosvoj, individualen način (Feldenkrais, 1990). Vsak od nas govori, se premika, čuti in razmišlja po svoje – skladno s svojo podobo, ki je nastajala vse od rojstva. Pedokinetika v svoji teoriji upošteva zakonitosti razvoja, med katere uvrščamo: silo težnosti, razvoj hrbtenice, razvoj možganov in vpliv staršev/okolja na razvoj. Vsa področja so tesno povezana in se stalno prepletajo, saj so medsebojno odvisna. Njihova interakcija skozi razvoj predstavlja temeljno osnovo notranje opore človeka. V konceptu pedokinetike pomeni notranja opora, opora, ki jo zaznavamo v sebi, da sami izberemo med različnimi možnostmi, zaznavamo diferenciacijo in da si upamo zato iskati različne možnosti, da upamo ustvariti nove možnosti in zavestno ter zvedavo raziskovati izzive uravnavanja ravnotežja na vseh nivojih življenja.

Sila težnosti

Sila težnosti, s katero je človek v direktnem stiku od rojstva, je kasneje v življenju pomembna za njegovo razumevanje gibanja in uporabo sebe v prostoru. V položajih, pri katerih sila težnosti vpliva nanj ugodno za razvoj, je sposoben že zelo zgodaj držati glavo v ustreznem položaju glede na položaj telesa v prostoru. Tudi Assiante (1995, v Piek, 2006) poudarja, da na vzpostavljanje gibanja dojenčka v prvih 6 mesecih vpliva sila težnosti, saj dojenčki razvijajo ravnotežje v cefalokavdalni smeri (sposobnost hotene kontrole mišic poteka od glave navzdol). Poleg položaja dojenčka in vpliva sile težnosti so pomembne tudi dojenčkove izkušnje, ki oblikujejo občutek varnosti. Odločilnega pomena je drža staršev in njihovo vzpostavljanje in razumevanja stabilnega položaja, s katerim vodijo dojenčka in se z njim premikajo.

Razvoj hrbtenice

Zaradi nerazvite hrbtenice, ki je pri dojenčku v obliki enojne krivulje, mu ustrezajo položaji, v katerih je ta v nevtralnem položaju in ne ravna. Ravne linije in nos, obrnjen v strop, povzročijo dojenčku nelagodje, nemoč in delujejo na neustrezno aktivacijo mišic iztegovalk in upogibalk hrbtenice. Z dozorevanjem preko gibalnih izkušenj hrbtenica razvije svoje značilne krivine. To vodi v napredovanje gibanja skeleta, kar omogoča dojenčku, da preide iz kotaljenja v rotacijo in kasneje v vzravnavo. Kako se ta organizacija vzpostavi v zgodnjem razvoju, je temelj človekove drže in vzpostavljanja ravnotežnega položaja ne glede na podporno površino. Vsekakor na to vplivajo tudi razvojno fiziološke sposobnosti zorenja kosti, nekatere dedne spremembe, kot tudi nevrološko fiziološke spremembe zorenja živčnih poti skozi hrbtenjačo. Pridobivanje spretnosti kontrole mišic sledi kraniokavdalnemu vzorcu:
Krajši nevroni mielinizirajo prej.

Razvoj možganov

Človeški možgani in osrednje živčevje se začno razvijati pri treh tednih gestacije po zaprtju nevralne cevi. Trije možganski mehurčki se začno razvijati le teden dni kasneje. Prve možganske vijuge je videti pri šestih mesecih gestacije (Gradišnik, 2008). Genotip vsakega človeka omogoča vse pojavne oblike gibanja in premikanja. Vprašanje je le, ali jih preko izkušenj gibanje osvoji ali ne. Kako preko njih kasneje v življenju človek udejanja svojo aktivnost, je odvisno od poti razvoja aktivacije izvornih gibov in organiziranje le-teh v hoteno premikanje v obdobju razvoja do samostojne hoje. Do prvega leta starosti intenzivno nastajajo nevronske povezave, ki se povezujejo, oblikujejo in so temelj njihovemu spajanju v možganih v določene vzorce izražanja in obnašanja, ki jih kasneje v življenju prepoznamo kot navade (Bregant, 2007). Koliko časa bo otrok potreboval za osvojitev plazenja in hoje, je odvisno od hitrosti funkcionalnega organiziranja v možganih. Tako vedno znova nadgrajuje predhodni korak koordinacije (plazenje) in ga vzpostavi v hojo. Nekateri na tej poti zgodnjega razvoja ne aktivirajo nobene od možnih pojavnih oblik premikanja (govorimo o zdravih dojenčkih), ne zato, ker tega ne zmorejo, ampak je to lahko posledica okolja, v katerem ni bilo prave spodbude, za aktiviranje gibalne naloge. Razvoj dojenčka je odvisen od izkušenj in danih pogojev za pridobivanje le-teh, s čimer se strinja tudi Bregant (2007), ki potrjuje, da zorenje možganov ni samoumevno zaradi starosti, vendar je pogojeno z izkušnjami preko preprostih gibanj do kompleksnih gibalnih nalog skozi celotno življenje. Že pri vsakdanjem negovanju, na primer pri menjavi plenic, lahko omogočimo aktivno in celotno gibanje iz boka na bok, kar omogoča aktivno izmenjavo informacij v obeh možganskih polovicah in učinkuje na kvalitetno vzpostavljanje zapisov nevronske mreže. Začetni del tvorbe nevronske mreže je gensko kontroliran in določen vnaprej. Toda vnos senzoričnih informacij iz okolja je izredno pomemben v zgodnjem razvoju (Gradišnik, 2008).

Sinapse in nevroni

Pri 1. letu imamo 20-krat več sinaps kot ob rojstvu. V starosti 3 let je vzpostavljeno okrog 80% sinaptičnih povezav. Do 20. leta starosti se njihovo število nato zmanjša za 50%. 100 milijard možganskih nevronov ima vsak po cca 15000 sinaptičnih povezav z drugimi nevroni. Zunanji svet izoblikuje možgansko arhitekturo preko vida, sluha, vonja, dotika, okušanja. Primarne reakcije potekajo pretežno na subkortikalnem nivoju (Gradišnik, 2008).

Vpliv staršev

Kako otroku na poti razvoja nudimo oporo, ko je ne potrebuje, in obratno, pogojuje njegovo samozavest, pogum za ponovno vedoželjno in iskrivo poizkušanje samostojnih podvigov v razvoju. Z informacijami, ki jih prejema o tem, kako otroku prepustimo prostor in čas, da nekaj opazi sam, sam seže po izbranem predmetu, se upre z jokom, se zaradi življenjske sile, ki raste v njem, premika po tleh, kakorkoli zmore oblikuje ključne povezave svojega razvoja in delovanja.

Pomembno je, da ga ne popravljamo, stabiliziramo ali nameščamo v stabilne položaje. Otroka, ki ga spremljamo z vso pozornostjo in ga želimo spoznati, razumeti, se z njim vred učiti in raziskovati, ne usmerjamo, ne pozicioniramo in ne ščitimo toliko, da bi zavrli njegov svoboden razvoj spoznavanja z ravnotežjem in prestrezanjem. Svoj strah, da bo padel, preusmerimo v zvedavo opazovanje, kako se malo bitje loti podviga, da se obrne, posede in shodi. Otrokova opora raste skladno z njegovimi poizkusi premikati se, samostojno najti prijeten položaj, ki ga popelje v igranje z ravnotežjem v vseh nivojih. Vodi v pogumno in zvedavo iskanje zanimivih glasov, predmetov v okolju in poišče način, da pokaže, kaj želi. Ob prvem neuspelem poizkusu se tako ne ustraši, ampak pogumno ponovi malo drugače in tako sestavlja na milijone preostalih delčkov, ki oblikujejo čvrsto oporo znotraj sebe. Z jokom izraža novo stanje in zaznavo sprememb ali željo po nečem novem in drugačnem in ne predvsem strahu. Ko otrok ob prvih poizkusih prehoda iz stabilnega položaja izgubi ravnotežje, izgubi iz rok igračo, sprva ne joka zato ker ga je strah ali je negotov. Če mu prepuščamo gibalne rešitve, ob tem ne joka več. Če ga sami ves čas prestrezamo, nenehno rešujemo in opozarjamo, kaj in kako naj pogleda, prime ali naredi, pa z vse bolj silnim jokom zahteva pasivno rešitev – tolažbo starša. Dejstvo je, da naše ravnanje botruje otrokovim odzivom. Če smo ga naučili, da je jok sredstvo, s katerim pride do nečesa, potem ga je kasneje res strah. Negotovost je posledica pomanjkanja izraženih izvornih gibov, ki jih še ni izvabil iz sebe v zgodnjem razvoju. Tako smo inicirali vzorec takega joka, ki kasneje postane sredstvo, s katerim nekaj doseže, in ne joka, ki privre na dan v potrebnih in iskrenih trenutkih. V odrasli dobi potrebujemo pogum, da se lahko zjokamo. Kako blagodejen in osvobajajoč je jok v odrasli dobi vemo in čutimo vsi, ki si ob potrebni situaciji to dovolimo. Še toliko bolj je pomemben za otroka, ki še ne zmore govoriti.

Otrok, ki je samozavesten in gotov v svojo intuitivno kontrolo ravnotežja, ne bo dovolil, da se ga drži za roko in vzdržuje vzravnan stabilen položaj ali da se ga celo spodbuja v hojo. Počepnil bo in se jezil. S tem prosi, da mu pri tem pomembnem podvigu ne pomagamo, saj hoče to storiti sam, povsem samosvoje ter takrat, ko bo on to želel! Če človek shodi s pomočjo in ne sam, se prav tako v skladu s to izkušnjo oblikuje vzorec v možganih. Hoja, gibanje in izražanje se v nadgradnji razvoja opirajo na podlago teh izkušenj. Vse življenje išče oporo in stabilnost zunaj sebe in kliče druge, da ga rešujejo. S tem notranjim zaznavanjem sebe se človek izraža navzven in komunicira z okoljem.

Sklep

RFP omogočajo vzpostavljanje optimalnega vzorca aktivacije mišic agonistov (mišica, ki izvede gib), antagonistov (mišica, ki je na nasprotni strani in izvaja nasprotno agonistu) ter sinergistov (mišice, ki pomagajo agonistu pri izvedbi giba), ki sočasno delujejo pri posameznem gibu. Z uporabo RFP lahko delujemo na ustrezno frekvenco in število akcijskih potencialov. Poleg ustrezne aktivacije alfa-motoričnega sistema, RFP lahko učijo tudi aktivacijo gama motoričnega sistema dojenčka, ki pa je pomemben za vzpostavljanje primernega mišičnega tonusa (vzdražnosti mišičnega vretena). Le-to pogojuje, kako se mišice optimalno vključujejo v funkcionalno gibanje. Za razbijanje stereotipa o gibalnih mejnikih je tudi Newel (1986), dokazal, da lahko dojenček izvede pincetni prijem pred prvim letom starosti, če mu je podana skodelica ustrezne velikosti. S tem se še enkrat potrdi, kar potrjujejo izkušnje pedokinetike, da na aktiviranje izvornih gibov za prijemanje ne vpliva starost, ampak izkušnje in oblika predmeta.
Izkustvena praksa pedokinetike širi svoja spoznanja. Širi strokovno teoretična znanja različnih sodobnih raziskovalcev in nevroznanstvenikov na področju plastičnosti možganov in druga strokovna spoznanja, ki so teoretična in ločena. Pedokinetika pokaže na integracijo v praksi, ki jo izvaja že desetletje. Zato so ugotovitve različnih raziskovalcev zelo pomembne.

Ugotovljene so bile naslednje povezave teorije s praktičnim delom v pedokinetiki: Gibanje, kot so refleksni in spontani gibi novorojenčka, predstavljajo veliko izkušenj (Gesell in Amatruda, 1945, v Piek, 2006). Ti naj bi imeli svoj namen in predstavljajo izhodišče kasnejših hotenih gibanj. Pozitivne izkušnje, vodijo do optimalnejšega gibanja zaradi povratnih informacij v možganih (Thelen in Spencer, 1998), kar lahko pripelje do boljše motorične kontrole telesa. Pozibavanje, poskakovanje in ritmični gibi imajo pomembno vlogo kasneje pri razvoju lokomocije (Haas in Diener, 1998), saj se vse te informacije shranjujejo in povezujejo v možganih. V prvih šestih mesecih so pomembne gravitacijske sile (Assiante, 1995, v Piek 2006), zato je v tem obdobju pomembno upoštevanje biomehanskih zakonitosti (najpomembnejša je sila težnosti). Pri opisu RFP dviganja in spuščanja, lahko vidimo povezavo pri upoštevanju teh sil, saj s krožnimi gibi in nosom proti tlom, dojenčka mirno premikamo iz položaja v položaj, brez podpore glave. Pri neupoštevanju teh sil se lahko mišice hrbta preveč aktivirajo, kar pripelje do ekstenzije (krajšanja hrbtnih mišic in posledično krčenje rok nazaj) in to se lahko prenese v vzorec kasnejšega gibanja. Z raziskavo (Newel, 1989) o uspešnem pincetnem prijemu pri štirih mesecih, lahko rečemo, da je podpora telesa pomembna pri uspešnosti izvedbe dane naloge. Tako lahko predpostavimo pomembnost opore na rokah ob primerni podpori telesa (primer RFP: prenos teže preko sredine), kot izkušnjo in boljše izhodišče za kasnejše premikanje po prostoru. Kontrola drže je rezultat izkušenj (Sveistrup in Woollacott, 1996, v Piek, 2006) in ker dojenček za kontrolo telesa uporabi vidno informacijo (Jouen, 1988; v Piek, 2006) so igrive igre kot je raziskovanje, pomembne pri zaznavanju kontrole telesa tudi kasneje v razvoju. Ker ima vsak otrok svoj motorični načrt, svojo rešitev pri enakem problemu (Harbourne idr., 1987, v Woollacott, 1993), lahko predpostavimo, da se motorični načrti oblikujejo glede na izkušnje in niso že v celoti zapisani. Z igrivimi nalogami (RFP: iskanje oporne točke) tako lahko povečujemo število izkušenj. To lahko posledično pripelje do boljše koordinacije gibanja in večjo usklajenost mišic pri posameznem gibanju, kar pripelje do večjega gibalnega znanja.

Literatura:

Abernethy, B., Kippers, V., Mackinnon, L.T., Neal, R.J., in Hanrahan, S. (Ur.). (1996). The biophysical fundations of human movement. Melbourne: Macmillan Education Australia.
Barela, J.A., Godoi, D., Freitas, J. in Polastri, P.F. (2000). Visual information and body sway coupling in infants during sitting acquisition. Infant Behavior and Development, 23, 285-297.
Barela, J.A., Jeka, J.J. in Clarke, J.E. (1999). The use of somatosenzory information during the acquisition of independent upright stance. Infant Behavior and Development, 22(1), 87-102.
Bowlby, J., (1999). Attachment, 2nd edition, Attachment and Loss (vol. 1), NY: Basic Books.
Bregant, T. (2007). Nova spoznanja o razvoju možganov. Pridobljeno dne 10.5.2013 iz
http://pednevro.pedkl.si/wp-content/uploads/2008/07/razvojnanevrologija.pdf
Feldenkrais, M. (1990). Awareness through movement: health exercises for personal growth.
Library of Congress Cataloging-in-Publication Data
Gradišnik, P. (2008). Osnove možganske plastičnosti in razvoja možganskih funkcij.
Hadders-Algra, M. (1996). The asessment of general movements in a valuable technique for the detection of brain dysfunction in young infants. Acta Paediatrica, 416, 39-43
Kandel, E.R., Schwartz, J.H., Jessell, T.M. (2000). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill
Latash, M.L. (1998). Neurophysiological basis of movement. Champaign, IL: Human Kinetics.
Lobo, M.A., Galloway, J.C. in Savelsbergh, G. (2004). General and task-related experiences affect early object interaction. Child Development, 75(4), 1268-1281
Marjanovič
Piek, J. P. (2006). Infant motor development. Champaign, IL: Human Kinetics.
Semolič, A.(2008). Igriva vadba za dojenčka spodbuja uspešen gibalni razvoj. Ljubljana: samozaložba.
Siegel, D. J. in Hartzell, M. (2003). Parenting from the inside Out, NY: Penguin Putnam Inc.
Siegel, D.J. (2003)The Developing Mind, How Relationships and the Brain Interact to Shape
Who We Are, NY, Penguin Putnam Inc.
Stern, N.D. (1985). The interpersonal world of the infant. First paperback edition: Basic
Books.
Thelen, E. in Spencer, J.P. (1998). Postural control during reaching in young infants: A dynamic systems approach. Neuroscience and Biobehavioral Reviews, 22(4), 507-514.
van Heijst, J.J., Touwen, B. in Vos, J.E. (1999). Implications of a neural network model of early sensori-motor development for the field of developmental neurology. Early Human Development, 55, 77-95.
Woollacott, M.H. (1993). Early postnatal development of posture control: Normal and abnormal aspects. In A.F. Kalverboer, B. Hopkins, & R. Geuze (Ur..), Motor development in early and later cildhood: Longitudinal approaches (pp. 89-108). Cambridge: Cambridge University Press.