Proces prvega koraka
Človek se razvija in uči tako, da je v obdobju svojega prvega leta življenja samodejno izzvan, da preko raziskovanja skozi gib spoznava samega sebe in se integrira v celoti v funkcionalno bitje. Življenje ga sili v sprva nehoteno gibanje – mahanje rok in nog.
Skozi vse te prve gibalne poizkuse nastajajo hotene gibalne akcije.
Že samo roka v usta ali ogledovanje svojih prstov in želja, da bi nekaj prijel, kaže na razvoj življenja, ki vre v njem. Kako uspešno bo to opravil, pa je predvsem odvisno od okolja in prvega stika z njegovim negovalcem in kako mu ta prepušča doživeti nujna izkustva razvoja. Skozi občutenje težnosti odkrivamo uporabo samega sebe (Feldenkrais, 1985).
V obdobju do vzravnane postavitve na svojih stopalih je človek zaradi pojavnosti živosti, nenehno izzvan k usklajevanju ravnotežja, skozi vse možne in mogoče pojavne oblike nestbilnosti.
Prav iskanje ravnotežja pomeni izzvati učne procese. V odrasli dobi iskanje ravnotežja pomeni izzvati lastne navade. Izzivanje ustaljenih navad vodi v diferenciacijo in nastajanje novih variacij. Le to in samo to vodi odraslega v nenehno učenje.
Spremenjena uporaba sebe pomeni spremenjeno ravnotežje – drugačno rabo težnosti.
Človeški vrsti je skupno, kako se razvija, vendar se vsak znotraj tega okvirja razvije, postavi na noge in deluje na povsem samosvoj, individualen način (Feldenkrais, 1985). Vsak od nas govori, se premika, čuti in razmišlja po svoje – skladno s svojo podobo, ki je nastajala vse od rojstva.
Pomen celostnega razvoja je sočasno razumevanje zmožnosti, čutenja ob tem in zagotavljanje individualno potrebne količine časa, da se lahko na novo vzpostavijo strukture v možganih in aktivirajo sočasna vklapljanja leve in desne hemisfere.
Načinov za dosego želenih ciljev je več in že sama pot do tja se v procesu lahko spreminja, zato določanje pravilnih načinov in ocenjevanje opravljenega diktiranega načina predstavlja brezploden učni poligon za doseganje boljše uporabe samega sebe in izkoristek danega potenciala, ki ga v sebi nosimo prav vsi. Potencial pa se ne more ne aktivirati in ne izraziti, če ni vzpostavljen proces »prvega koraka«.
Kaj je proces prvega koraka?
Proces prvega koraka je odločilno obdobje v človekovemu življenju in dozorevanju njegovih vitalnih funkcij. Pokaže na količino izrabljnih možnosti genoma za optimalno gradnjo samega sebe. Je proces, kjer cilj ni hoja. Cilj je, kako človek vzpostavi pomembne raznolikosti mnogoterih korelacij delovanja in pojavnosti naše živosti, da naredi koordiniran, varen pokončen premik samega sebe.
Hoja je nenehno stanje porušenja stabilnosti. Je kontinuiran ali zvezni proces nenehnega prepletanja, rušenja in vzpostavljanja ravnotežja.
Ravnotežje je proces, kjer ohranjam stabilen položaj bodisi ob premikanju v prostor ali stanju na mestu na premikajoči podlagi ali ob premikajoči opori.
Stabilen položaj pomeni ohranjajne kontinuirane drže, brez večjih odklonov iz centra stabilnosti. Večji odkloni centra stabilnosti predstavljajo premik v prostor.
Skozi izgubo stabilnega položaja, se sproži proces vzpostavljanja ravnotežja, ki ga imenujemo kontraravnotežje.
Kontraravnotežje je dinamičen proces, ki usklajuje ravnotežje in se aktivira ob izgubi stabilnosti. Kolko in kako se aktivira pa izhaja iz procesov vzpostavljanja skeletne in mišične organizacije. Pokaže na to, kako je vzpostavljna notranja varnost, kakšna je prostost v sklepih, stopnja korelacije mišičnega tonusa in stopnja tenizije ali energijski potencial ŽS, ki uravnava celotno delovanje.
Energijski potencal živčnega sistema je stopnja tenzije oz. napatosti, ki kaže na količino in hitrost s katero se vrširjo zagoni za vzpostavljanje kontrolnih funkcij delovanja človeka. Gre za premike elektro – kemičnih procesov in impulzov, preko katrih se vrši zapleten proces povezovanja kontrolnih dinmičnih procesov naše živosti.
Naloga živčnega sistema je prevajanje elektro-kemičnih potencialov, ki jih imenujemo tudi akcijski potencial (AP), iz perifernih senzoričnih receptorjev do centralnega živčevja in obratno. Osnovna aktivnost nevronov je prenos živčnih impulzov v obliki AP. Aksoni motoričnih nevronov, ki se nahajajo v ventralnem rogu hrbtenjače, prevajajo AP iz telesa nevronov do vlaken skeletnih mišic. Živčni sistem mora biti stimuliran z energijo in ta se mora prevesti v živčni dogodek – AP. Učinkovita oz. kar največja možna tvorba prepletenosti nevronske mreže je odvisna od zaznavanja preko različnih stimulusov, kot so npr. stik, dotik, opora in položaj v prostoru ter drugo, že od samega rojstva naprej. Preko interakcije vplivamo na strukturiranje krogotokov v možganih.
S povsem praktičnim vpogledom na razvoj lahko opišemo stopnjo zrelosti ŽS ob rojstvu, ki se izraža preko napetosti kot posledica delovanja AP in jo zaznamo tudi v stanju napetosti v skeletnih mišicah – mišičnem tonusu. Mišični tonus se šele vzpostavlja v svoji koordinaciji in optimalni funkciji. Ravno pravšnji mišični tonus zmore koordinirati funkcionalne akcije. Le te zaznavamo kot koordinirane premike samega sebe skozi ohranjanje stabilnosti.
Količina vzpostavljenega procesa kontraravnostežja daje optimalno in funkcionalno medmišično koordinacijo. Optimalno v tem kontekstu pomeni, da je napetost ŽS vzpostavila regulacijo mišičnega tonusa, ki rezultira v usklajenem zveznem in reverzibilnem premikanju ob uporabi samega sebe s potrebo in namero.
Ob optimalni stopnji zrelosti ob rojstvu se mišice glede na položaj v prostoru odzovejo v skladu z zakonom o gravitaciji. To pomeni, da se ob položaju v gravitaciji sprostijo navzdol in pokrčijo nazaj do nevtralne pozicije. V primeru nedozorelosti v tem istem položaju v gravitaciji ne popuščajo navzdol ampak se skrčijo navzgor in vstran. Vzrok za nastanek AP je spremenjena izmenjava ionov skozi membrano zaradi delovanja določenega stimulusa. Stimulacijo predstavlja delovanje energije iz okolice na senzorične receptorje, ki se posledično aktivirajo. Parametri energije (jakost, trajanje) se prevedejo v vzorce AP, ki se nato prevajajo po aksonu. Dogodek iz okolice, ki vzburi senzorične receptorje je lahko mehanični, termični, kemični in drugo, ti pa nato prenesejo informacijo do CŽS. Npr. mehanični stimulus na koži rezultira v občutenju dotika ali pritiska. Poleg tega na koži občutimo še toploto, mraz in bolečino. Nekožni mehanični stimulusi pa rezultirajo v vidu, sluhu, vonju in položaju. Odgovori na stimulus se lahko prepoznajo na večih ravneh.
Proces, ki senzoričnemu receptorju omogoči uspešen odgovor na stimulus, se imenuje senzorično pretvarjanje ali transdukcija. Razlikujemo kemoreceptorje, mehanoreceptorje in fotoreceptorje. Kodiranje stimulusa vsebuje: obliko senzorične entitete (voh, dotik, vid), prostorsko lokacijo, prag, intenzivnost, frekvenco in trajanje.
Znanost je do potankosti raziskala zgradbo in sestavo membrane, njeno delovanje in kaj se dogaja z AP. Poglejmo na to s perspektive funkcioniranja in interakcije v razvoju novorojenčka. Pedokinetika opredeljuje preklop napetosti zaradi zaznavanja preko različnih receptorjev, ko se tvori spremenjeno kemijsko in energijsko stanje v mišicah. Zaradi kinestetičnega odziva na podlagi spremenjene koncentracije ionov v celici in njeni okolici, mišice spremenijo napetost in že v enem samem soočenju s spremenjenim položajem v gravitaciji in oporo (dotik), kot izhodiščem za središče ravnotežne točke, se mišica odzove tako, da se napetost reorganizira.
V prvih mesecih življenja so zaznave v prostoru glede na vpliv sile teže izrednega pomena za vzpostavljanje pomembnih razlik, ki se v možganih šele pričnejo strukturirati in delujejo tako, da se zaznave prepletajo s pomembno razliko. Dražljaji različnih intenzivnosti lahko aktivirajo različne komplete senzoričnih receptorjev; npr. šibek mehaničen dražljaj aktivira samo mehanoreceptorje, medtem ko lahko močan dražljaj aktivira tudi druge receptorje.
Ravne linije v kardinalnih smereh gibanja ali glede na sklep, če se osredotočimo na premikanje posameznih delov telesa in če se osredotočimo na premikanje celotnega telesa v gravitaciji (in ne na tleh) v samem izhodišču ne omogočajo optimalnega odziva mišic na silo teže.
Optimalen odziv tolmačimo kot odziv mišic na silo teže, ki zaradi vpliva sile teže spremenijo napetost. V tem primeru ni govora o mišičnem krčenju v kontekstu refleksnega odziva ali kontrolnega odziva. Je odziv napetosti v mišici, ki je odraz stanja dozorelosti CŽS, s katero ta pokaže na stopnjo, kako se v gravitaciji odzove.
Preko razvojnih funkcionalnih prijemov (RFP) pedokinetike vzpostavimo aktivacijo optimalnosti koordinacije. V gravitaciji se te iste mišice reorganizirajo in napetost po potrebi popusti ali se dvigne. Mišice se začnejo usklajeno odzivati glede na spremembo v gravitaciji in oporno točko preko podlage ali dotika. Zaradi slednjega, je ključnega pomena to, kako dojenčka dvigujemo, prenašamo, prelagamo.
Način, na katerega vstopamo v interakcijo z novorojenčkom predstavlja osnovo za strukturiranje možganskih krogotokov in vpletanje v to kako leva in desna polovica predelujeta informacije, prepletata in ustvarjata izhodišča za sočasno in usklajeno delovanje. Izhodišče, s katerim se vpletamo v strukturiranje in usklajeno delovanje leve in desne hemisfere, je ustvarjanje okolja za aktivacijo sočasnega odziva.
Otrok od rojstva naprej preko čutno doživetih senzomotoričnih izkušenj posledično vzpostavlja reguliranje ravnotežnega položaja telesa ne glede na podporno podlago. Sočasno vzpostavlja tudi emocionalno ravnotežje in notranji občutek varnosti glede na doživeto pot reguliranja. Vzpostavljanje ravnotežja tako postane za človeka v razvoju igra skozi življenje, ki jo nadzira z močnim notranjim občutkom varnosti, da zmore iz sebe organizirati sočasno fizično in emocionalno varno stanje. To je podlaga za notranjo motivacijo in učinkovito samorealizacijo skozi življenjsko pot.
V zgodnjem razvojnem obdobju od rojstva do postavitve na dve nogi je za to temeljnega pomena način, kako dojenčku nudimo oporo in kako dojenček v naših rokah in preko naše skrbi prejema številne informacije, ki predstavljajo gradbeno osnovo strukturiranja možganskih krogotokov. Po enem letu se nadgrajuje razvoj višjih struktur v možganih. Način, na katerega otrok prejema izkušnje z lastno voljo in vse večjim vstopanjem v raziskovanje, ker ga v to žene volja do koncepta vedeti in razumeti več.
Dopuščanje raznolikosti v zaznavanju čutenja ob posamezni aktivnosti in dovolj časa za rešitev problema predstavlja izhodišče sočasnega vklapljanja v interakcijo z levo in desno hemisfero. Vemo, da se otroci do treh let odzivajo pretežno z desno hemisfero. Ob pomanjkanju razumevanja, pozornosti in uvidevnosti do otrokovega doživljanja sebe in sveta ter njegovega sveta domišljije inhibira poln razvoj možganskih polovic. Po treh letih, ko se otrokovi možgani razvijajo v smeri socialne interakcije in izražanja svojih občutij in čustev, ki jih doživljajo skozi interakcijo, so za nadgradnjo uporabe samega sebe, za ponovni poizkus ter za izkaz potrebe po konceptu vedeti še več in sodelovati izrednega pomena trenutki poistovetenja in čutenja z otrokom z veliko mero razumevanja in dopuščanja časa.
Ne smemo hiteti zgolj zato, da je opravljenih čim več stvari. Korekcija in diktiranje naprej zastavljenih poti do rešitev, ki naj bi jih otrok le uganil, ne zadovoljujejo danih možnosti, da se izrazi potencial. Posledično otrok vse bolj in bolj doživlja nelagodje ob zaznavanju sprememb ravnotežja na vseh nivojih. Prav zato je npr. prisotna frustracija in stiska ob vstopu v šolo. Vzrok smo odrasli, ki smo otroku ustvarili težavo tam, kjer je drugače ne bi bilo, in gledano z razvojnega vidika je tudi ni.
Dojenčka ne potrebujemo ničesar naučiti, tako kot ne otroka ali kasneje v življenju najstnika ali odraslo osebo. Potrebujemo ga le izpostaviti okvirjem poligona, ki vključuje procese, da se znajdemo sami.
Varno ne pomeni, da nam ni potrebno reševati znotraj varnega okvirja nalog, ki predstavljajo večji izziv vzpostavljanja ravnotežja, tako emocionalnega kot fizičnega. Spodrsljaji, padci in različne izgube so del varnega poligona. Lahko bi dejali tudi, da so del okvirja za raziskovanje in reševanje problemov, kjer se lahko preizkušamo, da zgradimo občutek notranje varnosti in stabilnosti ob izzivu, ki ga zmoremo rešiti. Tako lahko znova pristopamo, tudi k reševanju navidezno nerešljivih problemov z močnim notranjim občutkom varnosti, da bomo našli rešitev oz. pot in se ob tem še zabavali. Kemični odziv v telesu na stanje, v katerem se znajdemo, je aktivno vpleten v proces vzpostavljanja samoregulacije. Velja za poligon, kjer se skozi učenje znajdemo sami in raziskujemo, ter tudi za poligon, kjer je raziskovanje, še preden se dodobra razvije, usmerjeno in korigirano ter uspeh pogojevan z nagrado. Skozi življenje se od tu naprej, glede na doživete izkušnje, regulira uporaba samega sebe v interakciji z okoljem. Znanstvene teorije o tem, kako izboljšati psihofizično ravnotežje so brez pomena za posameznika, ki želi vzpostaviti ravnotežje brez izkušnje zaznavanja in čutenja samega sebe v interakciji in premikanju skozi proces zavedanja, ki ga je odkril Moshe Feldenkrais.
Če želimo spremeniti način naših akcij moramo spremeniti svojo podobo, ki jo nosimo v sebi. Pri tem gre seveda za spremembo dinamike naših reakcij in ne zgolj za zamenjavo ene akcije z drugo. Takšna sprememba ne vsebuje le spremembe naše samopodobe, temveč spremembo narave naših motivacij ter mobilizacijo vseh vključenih delov telesa (Feldenkrais, 1985). Mosche Feldenkrais je odkril, da je gibanje izhodišče za zavedanje. Ko se zavedamo svojega zaznavanja in čutenja ob naši akciji in interakciji skozi premikanje, smo sposobni organizacije in reorganizacije v smeri optimalne poti uporabe samega sebe v vsakem trenutku. Torej kadar se vedemo in premikamo optimalno, t.j. takrat, kadar je naše dejanje povratno na vsaki točki uporabe sebe skozi gibanje. Vzpostavljanje psihofizičnega ravnovesja tako postane umetnost izražanja.
Otroci še nimajo dozorelih procesov zavedanja, le ti se oblikujejo okoli 14 leta, kljub temu pa z izredno motiviranostjo in proučevanjem preko igre spontano in intuitivno prehajajo iz enega zaznavanja v drugega in to ponovno preverjajo ter se ob tem zabavajo in so sposobni v vsaki točki raziskovanja spremeniti smer. Vse to jim je odvzeto in omejeno ob vstopu v šolo z enim samim ciljem – da se bodo čim več naučili, da bodo disciplinirani in ubogljivi, saj se bodo le tako pripravili za svoj poklic. S tem, ko jim okrnimo spontanost in igrivost skozi učenje in raziskovanje, se v bistvu oddaljujemo od zastavljenih ciljev in imamo opravka z nezainteresiranimi in problematičnimi učenci. Kot odrasli, ki želimo vzpostaviti ravnotežje, potrebujemo aktivirati svojo intuicijo in svojo naravno danost, kako se aktivirati in se odzivati v smeri izboljšanja ravnotežja v celotnem spektru.
Življenje je kontinuiran proces. Za reorganizacijo in za vpliv na strukturiranje krogotokov v možganih odraslega moramo izboljšati kakovost zaznavanja procesa in ne njegove lastnosti in njegovo naravo. Da bi dosegli izboljšanje, moramo dvigniti zavedanje o tem, kako smo počeli in kako počnemo kar počnemo. Kako delujemo in se odzivamo. Bolj jasno razumemo temelj procesa, večji bo naš dosežek.
Šele, ko je človek izpostavljen situaciji, kjer mora zaznati in razlikovati kakršnikoli premik, se možgani aktivirajo tako, da vzpostavijo proces mentalne in fizične reorganizacije. Nov vzorec lahko sprejmemo ali pa tudi ne, odvisno od stopnje zavedanja posameznika in notranje želje po spremembi vzorcev, ki se jih je naučil vse od rojstva dalje in so odvisni od številnih faktorjev razvoja in okolja. Vse več sestankov, posvetov in učnih procesov se dogaja preko premikanja, med hojo ali drugimi oblikami gibanja, torej na raznovrstne načine. Mirno sedenje za maksimalni izkoristek učne kapacitete pravzaprav predstavlja negativni stresni položaj.
Za reorganizacijo in vzpostavljanje funkcionalnosti se vračamo k procesmo prvega koraka, ki jih človek lahko in zmore na novo odkrivati. Za to pa je potreben dvig volje in ohranjanje pozornosti, ki dviguje zavedanje. dr. M. Feldenkrais je za te procese vzpostavil skupinske Lekcije zavedanja ATM®, kot tudi individualne lekcije Funkcionalne® integracije.