O sedenju

Mlajši kot je človek več se nenehno premika. Starejši ko je človek, vse manj se premika. Ste kdaj razmišljal o tem in zakaj je tako?

Naravna sila v človeku, lahko jo imenujemo tudi vitalna življenjska sila nas spontano sili v premikanje. Premikanje je ustroj in gonilo aktiviranja evolucijskega genoma človeškega bitja, kot najvišje razvitega bitja. Kaj ima to skupnega s položajem sedenja?  Kaj sploh je aktivno sedenje?

Razvoj hrbtenice

Človekova hrbtenica ima ob rojstvu eno samo krivino. Kako se vzpostavljajo mišične povezave v kontekstu funkcionalnosti premikanja, je v veliki večini odvisno od skeletne organizacije in postavitve vretenc hrbtenice. Proces na funkcionalno razvito držo se začne takoj po rojstvu. Prav tako vpliv na ta proces.

Funkcionalno gledano se zmore razviti zdrava nevtralna drža hrbetenice ob dovoljšni količini izkušanja in preizkušanja sprememb vpliva na nenehno spreminjanje težišča v telesu, ki se sprva dogaja v horizontalni ravnini, prečno in vzdolžno. Ta takojšni proces zaznavanja prenosa težišča daje ključne informacije, ki so osnova za izgradnjo možganskih krogotokov in vzpostavljanja kontrole mišičja, organizacije skeleta, dojemanje polja varnosti in aktiviranja notranje motivacije.

Vzpostavljajo se pomembne povezave nastajanja vratne in ledvene krivine in aktiviranje tako imenovanih tranzitnih vretenc, ki omogočajo obračanje glave  C7 (zadnje cervikalno vretence) in medenice T12 (zadnje torakalno vretence).

V večji doživeti meri se vzpostavijo ključni temelji naslednje funkcije razvoja, to je kontra ravnotežje. Le ta se pojavi, ko se zaradi vzpostavljenih kontrolnih povezav pričnemo spontano ob prenosu težišča tudi odrivati. To pa so koraki dvigovanja človeka od podlage in iskanje poti navzgor. Kjer se prične glava postavljati nad medenico.

Ključne so izkušnje, ki v svoji doživeti teži telesne mase, dolžine in hitrosti odzivanja, nudijo obdelavo sprejetih informacij, ki jih živčni sistem vsrkava, povezuje, nadgrajuje. Tako pravzaprav dozoreva.

Sočasno ob tih dveh procesih se aktivira koordinacija, ki svojo končno nalogo doseže s hojo in simultanim večplastnim možnostim sodelovanja rok, pogleda, govora.

Procesi se spontano odvijajo, zato otrok ne potrebujemo postavljati v pokončne položaje in jim pomagati loviti ravnotežje. Ne potrebujejo učenja sedenja. To pravzaprav inhibira funkcionalen in naravno dan optimalen razvoj organiziranja hrbtenice, ki skozi vzpostavljanje kontra ravnotežja in koordinacije doseže svoj vrhunec.

Ko se v ta proces vplete zunanja opora, torej pridrževanje stabilnega položaja, ko ga otrok še ne zmore sam, se prav tako doživete izkušnje zbirajo in povezujejo v mišično skeletno organizacijo. Pogosto privede do zamaknjene  postavitve vretenc in medenice. Mišice se na posameznih delih okostja aktivirajo več, da bi vzpostavile ravnovesje, zato so posamezne mišice preobremenjene in posledično pod višjo napetostjo, spet druga pa premalo. Tako se vzpostavi nefunkcionalen vzorec premikanja. Ko ima otrok za ohranjanje stabilnega položaja okrnjene izkušnje, se njegov živčnomišični in skeletni ustroj ravna na podlagi doživetega. Ob izgubi ravnotežja se okorno odzove tako mišica, kot skelet, ki ne zmoreta v zdravi meri regulirati dinamičnega kontra ravnotežnega procesa. Otrok se hitreje prestraši in ne oblikuje prestrezanje padca in ne zmore doživljati igrivosti skozi prenašanje težišča in vzpostavljanjem stabilnega položaja. Dobesedno zahteva naše roke, varovanje in pomoč.

Razlika med sedenjem in funkcionalnostjo sedenja je velika. Otrok, ki s pomočjo vzpostavi stabilen položaj sedenja, ne zmore aktivnega sedenja. To pomeni, da roki in glava ne zmoreta prostega premikanja v vseh smereh in možnih dinamikah premikanja v sedenju. Ni poigravnja s spreminjanjem smeri gibanja in reverzibilnostjo gibanja – vračanjem smeri gibanja v vsaki željeni točki premika.