Naš razvoj

Proces dozorevanja izkazuje stanja ravnotežja v telesu in stopnjo samoregulacije.

• Kako vemo, da smo psihofizično uravnoteženi?
• Kako se odzovemo, ko se psihofizično ravnotežje poruši?
• Ali razlikujemo med reakcijo in odzivom?

Vse to so pomembna vprašanja, na katera moramo pomisliti, če želimo vzpostaviti ravnotežje na vseh ravneh življenja/premikanja ter če želimo posegati v razvoj človeka v zgodnji dobi.

Neposredno vplivamo na vzorce v možganih, na način tvorjenja in rasti strukture možganov ter navsezadnje na to, kako se samopodoba izraža skozi te izkušnje, pridobljene v zgodnjem razvoju.

Ključ do zdravega miselnega razvoja je ravnotežje v celem bio-psiho-fizičnem spektru. Kako ga dojemamo, kako rastemo med zgodnjim razvojem z namenom, da bi vzpostavili nevropovezave za aktivacijo procesov, ki so potrebni, da ustvarimo ravnotežje ter, da vzpostavimo procese v možganih za aktivacijo samoregulacije.

Možgani se razvijajo glede na izkušnje pridobljene preko gibanja. Gibanje je osnova za zaznavanje, čutenje, razmišljanje in delovanje. Možgani vzpostavijo integracijski proces regulacije med levo in desno hemisfero, ko obstaja možnost, da razlikujemo med spremembami in da se počutimo varne. Če želimo sočasno aktivirati proces integracije odziva možganov, moramo imeti opcijo lastnega zaznavanja sprememb oziroma raznolikosti in možnosti samostojne izbire.

Dozorevanje in učenje

Živčni sistem se intenzivno vključuje, kadar je ponujeno izhodišče sprememb v zaznavanju ravnotežja na vseh nivojih: emocionalno, fiziološko, biokemično in biomehanično in ne samo dobesedno fizično, da ne omahnemo.

Gibanje zaposli živčni sistem bolj kot karkoli, saj ne moremo zaznavati, čutiti ali razmišljati brez zapletenih, večplastnih sosledij akcij, ki jih zaženejo možgani, da ohranjajo telo v položaju, ki nenehno kljubuje sili težnosti; hkrati pa se moramo zavedati, kje v prostoru se nahajamo in v kakšnem položaju.

Če želimo vedeti, kakšen je naš položaj znotraj polja težnosti glede na naša telesa oz. če želimo zamenjati položaj, pa moramo uporabiti svoje čutenje in zaznavanje ter svojo moč misli (Feldenkrais, 1990).

Človek je občutljivo bitje in kljub vsemu znanju o teoretičnih dejstvih navkljub, reagira, ko se raven ravnotežja spremeni. Zazna, čuti, misli in se premika glede izkušnje zaznavanja, predelovanja in povezovanja v zgodnjem razvoju od rojstva pa vse do prvega koraka in hoje.

Kar se v razvoju zvrsti kasneje v življenju, je nadgradnja teh povezav, ki so pričele rasti zaradi procesa skozi dojemanja občutkov in informacij glede na izkušnjo, kako se prične pojavljati pomembno gibanje ter kako se le to organizira v funkcije npr. vse od obračanja glave, kotaljenje z boka na bok in tako vse do hoje, teka in interakcije z okoljem. Vzorci v možganih postanejo prepoznavni in so na razpolago za obdelavo in reagirajo bolj ali manj na optimalno funkcionalen način v interakciji z okoljem.

Zaznavanje občutenja spremenjenega nivoja ravnotežja na vseh ravneh, je ključ razvijanja kako posameznik uporabi samega sebe v interakciji z okoljem. Kadar ni potrebe po zaznavanju sprememb različnih ravnotežnih stanj glede na delovanje gravitacije in iskanje lastne poti kako ravnati z njo, je osiromašena rast nevromišičnih povezav. Zato so zgodnja leta razvoja najpomembnejša z vidika, kako uporabiti sebe kot odrasli v zaznavanju, premikanju in mišljenju.

Če odrasel človek potrebuje ali želi izboljšati ravnotežje, potrebuje narediti nekaj več kot samo izpostaviti se različnim situacijam in nato tehnično pristopati in znova in znova poizkušati vzpostaviti ravnotežje. V želji razumeti vse čutenje, delovanje in premikanje oz. interakcijo z okoljem kot odrasli, potrebujemo ta dejanja dvigniti na raven zavedanja.

Poglejmo na ŽS iz drugačnega zornega kota. Dozorevanje je plod dednih predispozicij, fizioloških zakonitosti razvoja, poteka razvoja v času nosečnosti in izkušnja poroda ter zaznavanja, razlikovanja in čutenja preko premikanja v prostoru vse od rojstva naprej. Proces učenja ni nekaj, kar se moramo učiti. Potrebno je izrabiti danost človeške vrste, čigar gonilo razvoja je učenje. Nikogar ne moremo ničesar naučiti. Vsak se vsega nauči popolnoma sam. Potrebno je le vzpostaviti učne pogoje, kjer se aktivira naravna danost po spoznavanju in vedoželjnosti. To je popotnica vsakega otroka. Žal njegovo vedoželjnost, igrivost, radovednost, samosvoje raziskovanje in razstavljanje ter postavljanje zadev na glavo, odrasli hitro omejimo in ukalupimo v nekaj, kar naj bi bilo prav in narobe, z močno željo po tem, kako vzgojiti pridnega, delavnega in pametnega človeka. Prav tu se poruši naravni vzvod človeka za samoučenje in samoregulacijo. Način, kako počnemo, kar počnemo, je ključnega pomena že od nekdaj.

Pomembno je preseganje korekcije in kritike v procesu učenja. To so že davno poznali in vedeli mnogi, ki so za človeštvo skozi zgodovino tudi veliko ustvarili. To vedo vsi, ki gredo po poti mojstrstva in ustvarjanja.

Razvoj se prične že v predporodni dobi in se v nadaljnjem razvoju stalno izpopolnjuje. To prvo stopnjo predstavljajo refleksni gibi fetusa in novorojenčka. Skozi razvoj se stalno izpopolnjujejo in tako posameznik z zorenjem napreduje k višji stopnji delovanja. Uglaševanje nevronskih povezav se začne že pred rojstvom. Prva povratna informacija za motorične nevrone je fetalno premikanje udov – krepijo se gibalni vzorci, ki imajo ugoden povratni učinek. Obstaja tudi predrojstveno uglaševanje slušnega sistema – novorojenčki se že takoj po rojstvu bolje odzivajo na materni jezik kot na govor v drugih jezikih. Kasnejše izkušnje so nujne za normalen razvoj CŽS (Gradišnik 2008).

Z rojstvom se otrok sreča s silo težnosti, ki deluje na nas. Razumevanje te sile in odnos z njo pomeni tudi smer individualnega razvoja in se kaže kot stanje zrelosti ŽS. Dozorevanje ŽS vodi na razvojni poti skozi celotno premico življenja v bolj ali manj optimalen razvoj posameznikovega potenciala. Na tej točki najdemo tudi razloge, zakaj potencial še ni aktiviran (kolikšna je aktivacija usklajenega sočasnega vklapljanja leve in desne hemisfere za skupen odziv). To je ključnega pomena, saj lahko zelo vplivamo na strukturiranje krogotokov v možganih (Siegel, 2003).

Človek se razvija in uči tako, da je v obdobju svojega prvega leta življenja samodejno izzvan, da preko raziskovanja skozi gib spoznava samega sebe in se integrira v celoti v funkcionalno bitje. Življenje ga sili v sprva nehoteno gibanje – mahanje rok in nog. Skozi vse te prve gibalne poizkuse nastajajo hotene gibalne akcije. Že samo roka v usta ali ogledovanje svojih prstov in želja, da bi nekaj prijel, kaže na razvoj življenja, ki vre v njem. Kako uspešno bo to opravil, pa je predvsem odvisno od okolja in prvega stika z njegovim negovalcem in kako mu ta prepušča doživeti nujna izkustva razvoja. Skozi občutenje težnosti odkrivamo uporabo samega sebe (Feldenkrais, 1985).

V obdobju zgodnjega razvoja iskanje ravnotežja pomeni izzvati učne procese. V odrasli dobi iskanje ravnotežja pomeni izzvati lastne navade. Izzivanje ustaljenih navad vodi v diferenciacijo in nastajanje novih variacij. Le to in samo to vodi odraslega v nenehno učenje. Torej spremenjena uporaba sebe pomeni spremenjeno ravnotežje – drugačno rabo težnosti.

Človeški vrsti je skupno, kako se razvija, vendar se vsak znotraj tega okvirja razvije, postavi na noge in deluje na povsem samosvoj, individualen način (Feldenkrais, 1985). Vsak od nas govori, se premika, čuti in razmišlja po svoje – skladno s svojo podobo, ki je nastajala vse od rojstva.

Pomen celostnega razvoja je sočasno razumevanje zmožnosti, čutenja ob tem in zagotavljanje individualno potrebne količine časa, da se lahko na novo vzpostavijo strukture v možganih in aktivirajo sočasna vklapljanja leve in desne hemisfere. Načinov za dosego želenih ciljev je več in že sama pot do tja se v procesu lahko spreminja, zato določanje pravilnih načinov in ocenjevanje opravljenega diktiranega načina predstavlja brezploden učni poligon za doseganje boljše uporabe samega sebe in izkoristek danega potenciala, ki ga v sebi nosimo prav vsi. Potencial pa se ne more ne aktivirati in ne izraziti, če ni vzpostavljen proces »prvega koraka«.