Kdo ali kaj ubija ustvarjalnost otrok?

Prispevek piše mag. Zvone Krušič, pedagog

Med otrokovo igro in njegovim delom ni ostre meje. V igri otrok razvije razne sposobnosti in tudi delovne navade, zato se loteva vedno zahtevnejših nalog. Tako otrok postopoma preide od igralnih situacij k raznim oblikam aktivnosti, ki jih uvrščamo med njegove delovne naloge.

»Ko si enkrat v igri, ki se ji reče ‘vse je mogoče’, je pač mogoče prav vse« (Peter Florjančič, slovenski izmitelj in inovator, rojen 1919).

Prispevek za razmislek o protislovju v pojmovanju in vlogi igre v današnjih pedagoških ustanovah in družbi. Te so odsev temeljne kulturne naravnanosti slovenske in zahodne družbe nasploh, ki je storilnostno in tekmovalno naravnana. Po eni strani imamo v zadnjih šestdesetih letih ogromno znanstvenih, razvojno psiholoških in psihonalitičnih raziskav s področja pomembnosti igre za otrokov razvoj, po drugi strani pa se danes otroci dejansko vedno manj igrajo.

Slednje se dogaja med drugim tudi zaradi vpliva televizije in računalnika, ki poleg podobnih elektronskih naprav, delujeta uničujoče na ustvarjalnost predšolskih otrok in v kali zatirata prosto domišljijsko igranje, ki je otroku naravno in genetsko dan potencial. Nasprotje se kaže tudi v tem, da kljub množici odkritij in razvojno psiholoških raziskav glede izjemne pomembnosti igre za otrokov razvoj v splošnem, vsakdanjem ravnanju ljudi, ki delajo z otroki, ni prisotno zavedanje o resnični vrednosti igre in kvalitetno omogočanje le-te. Še vedno prevladuje napačno prepričanje, da ima igra malo vrednost. Zaradi naravnaosti sodobnega sveta, so otroci prezgodaj prisiljeni v igre s pravili, ko za to še niso zreli, kto so tudi prehitro so pahnjeni v tekmovanja in ciljno naravnane aktivnosti na škodo možnosti svobodnega izražanja svoje domišljije , brez vnaprejšnjega cilja in od zunaj postavljenih pravil. Vse to ima škodljiv vpliv na celoten razvoj otrokove osebnosti, sploh na njegovo notranje življenje in ravnovesje med zunanjim in notranjim svetom.

Tisto kar so razvojni psihologi in psihoanalitiki odkrili glede igre v zadnjih šestdesteih letih je, zanimivo, veliko bolj prisotno v alternativnem vzgojnem konceptu, kot je npr. waldorfski vrtec in manj v državnih vrtcih, kjer očitno prevladuje temeljna kulturna naravnanost, ki pogosto prehiteva in ignorira naravni proces zorenja in otroke sili v odrasli svet, ko za to še niso zreli.

Očitno se je mogoče distancirati od splošne storilnostno naravnane kulture sodobnega sveta le skozi nekomformistične vzgojne načine in koncepte, ki so distancirani od temeljne družbene naravnanosti in niso pogojeni z njo.

Za otroke je veliko pomembneje, da v zgodnjem otroštvu dobijo trdno podlago v sebi, za ustvarjalno prilagajanje (ne pasivno prilagajanje) na svet odraslih bo še vedno čas pozneje v življenju. To je mogoče doseči le z doslednim upoštevanjem otrokovega naravnega razvoja in ne prehitevanjem procesa zorenja in specifičnih faz njegovega razvoja. Le tako bomo lahko dejansko uresničili otrokovo pravico, da ni pomanjšani odrasli.

NIČESAR NI NAD IGRO IN DOMIŠLJIJO

»Prav nič me ni sram priznati, da sem bil sam v šoli vedno med najslabšimi, medtem ko sem bil v fantaziji vsekakor med najboljšimi. Zgolj tej se lahko zahvalim, da sem se izmaknil človeškim moriščem duha, kot jaz imenujem šole.

Kje so Einsteini in Leonardi iz naših krajev?! Če otroke že v osnovni šoli ustrahujemo z ocenami bi bilo najbolje, da se že enkrat nehamo sprenevedati in malčkom že v vrtcu nataknemu verige. Tako bodo vsaj vedeli, da so sužnji. Nikola tesla bo vedno odšel na tuje, kajti doma bodo ostala le še ‘Tesla’«(Mariček, 2007,str.540). Tako ostro ocenjuje šole v svoji biografiji, leta 1919 rojeni in še vedno živeči slovenski izumitelj, ki bi ga lahko imenovali tudi »svetovljan, avanturist, uživač, večkratni milijonar«, predvsem pa človek, ki je živel »na polno«. Pri petindevedsteih letih še vedno ustvarja in izumlja. Šola gotovo nima ničesar s tem kako Florjančič opiše svoje življenje: »Moje življenje je bilo izumljanje in uživanje. Bilo je prežeto z veliko ljubeznijo do življenja in sveta, do vsega kar je svet in nosi v sebi. Želel sem se najesti tega sveta, se ga napiti, ga objemati in ljubiti« (Mariček, 2007,str.226).

Pomanjkanje življenjske strasti je v slovenskem okolju občutil že kmalu, zato je potem živel v Švici, Franciji in dvanajst let v Monte Carlu, kjer je odprl tkalsko delavnico in obogatel s svojimi izumi. V njegovo delavnico so prihajale stranke, kot Onassis, Churchill, Maria Calas, Marlene Dietrich, Coco Chanel, Frank Sinatra, Salvador Dali, itd..V biografiji »Skok v smetano« pravi, da so ga očarale vile, pravljice, romanitka in resnično je živel sanjsko življenje, kot ga večina pridnih šolarčkov nikoli ni in ne bo. In kot sam pravi le zato, ker si je dovolil sanjati in polno uporabljati svojo domišljijo. Če v šoli in že v vrtcu, ubijemo otrokom življenjsko strast, navdušenje nad življenjem in sanje o tem kaj bi radi bili ali postali, potem je vse ostalo znanje bolj ali manj jalov nadomestek.

»Pravijo, da bi otroci morali življenje jemati resno. V resnici pa je prav igra tisto, kar bi morali jemati resno«. To so besede, ki so popolnoma skladne z besedami filozofa Montaignea pred nekaj stoletji (»Otokovo igro bi morali razumeti, kot najbolj resno dejavnost«), izrekel pa jih je Arno Stern, ustvarjalni pedagog in raziskovalec, v svojem odzivu na navdušujoč in revolucionaren film Abeceda, ki ga je bilo mogoče videti v ljubljanskem kinu Dvor. To seveda nikakor ne pomeni, da bi morali otroci igro jemati resno, saj je bistvena značilnost igre ravno zabava, uživanje in brezskrbna igrivost. Resno bi jo morali jemati odrasli, saj gre za neprecenjlivo, naravno razvojno dragocenost, ki jo imajo otroci zapisano v svojih genih že ob rojstvu.

Otroci se igrajo sami od sebe, spontano in ne potrebujejo direktne zunanje motivacije in vmešavanja odraslih, če le imajo zagotovljen prostor, čas, material in vrstnike. »Igra izvira iz majhnega otroka samega in ni sad starševske pobude, čeprav nas čaka pomembna vloga tistega, ki bo igro omogočil in olajšal« (Thomson, 1995, str.127).V tem smislu bi ponovil misli dveh ameriških psihologinj, Cosby S. Rogers in Janet K. Sawyers, kot sta jih zapisali v svoji knjigi Play in the lives of children, v kateri na najbolj podroben in kompleksen način analizirata otrokovo igro in njen pomen za otrokov razvoj.

Takole pravita:

Lastna od samega otroka kontrolirana igra, je najboljša pot, da se otroci učijo in da bodo v svojih odraslih življenjih naredili največ kar je mogoče iz sebe. To velja predvsem za zgodnje otroštvo, četudi bi naj bila igra sredstvo učenja tudi v šolskih letih in v odrasli dobi. Za vrtec pa brez dvoma velja, da katerikoli vzgojni program, ki terja kurikulum, ki je več, kot »le igra«, zapostavlja mnoga spoznanja, do katerih so mnogi raziskovalci in teoretiki prišli glede igre (Rogers, Sawyers, 1995).

Dejstvo je, da se odrasli v splošnem ne zavedajo, kako dragocena je za otrokov zdrav in celovit razvoj otroku genetsko dana prosta domišljska igra. Žal jo mnogi še vedno dojemajo, kot otroško zapravljanje časa,kot nepotrebno in nekoristno dejavnost, ki jo je potrebno čimprej zamenjati z delom, treningi in učenjem. To je le eno od napačnih prepričanj, ko gre za razumevanje razvojnih posebnosti majhnega otroka s strani odraslih.

V zgodnjem otroštvu je namreč za otroka igra, delo in učenje eno in isto saj se otroci skozi svojo dejavnost učijo spontano, mimogrede, brez namere, da bi se česa učili. Ogromno število znanstvenih, razvojno psiholoških in pedagoških raziskav s področja igre, v zadnjih šestdesetih letih je veliko premalo dvignilo splošno zavedanje odraslih o njeni koristnosti za otrokov razvoj. Žal se dogaja nasprotno: otroci se danes vse manj igrajo in vedno več sedijo pred televizorji in računalniki, hkrati pa se otroke prezgodaj sili v treniranje in delovne aktivnosti.

Premalo se zavedamo kakšna razvojna škoda se otrokom dela s tem saj se posledice pogosto pokažejo veliko pozneje v odrasli dobi. Če se bo nadaljeval trend izginjanja otroške igre, lahko v prihodnosti pričakujemo avtistično moteno generacijo otrok in mladih, ki bodo le še priveski tv in računalniških ekranov različnih vrst, notranje bodo pa popolnoma ohromljeni in brez kreativnih zamisli, ki izhajajo iz njihove lastne domišljije.

Kako destruktivne so lahko posledice odsotnosti igre pri mahjnjih otrocih na otrokov duševni in socialni razvoj jasno ponazarja priznani slovenski psiholog dr. Peter Praper z misljo, da oropati otroka za igro pomeni isto, kot bi ga oropali za odnos (Praper, 1995). Šele preko igre lahko otrok izpelje separacijo iz simbiotične navezanosti na materinski objekt in se poda v skupinske odnose in navezovanje na vrstnike. Odsotnost otroške igre v zgodnjem otroštvu in obsedeno hitenje z intelektualnim razvojem, treningi in šolskimi obveznostmi, potencialno grozi s porastom duševnih motenj v bodočnosti pri odraslih, ki so danes otroci.

STRAH PRED FANTAZIJO

Splošno napačno prepričanje odraslih, da so fantazije neproduktivne, je po mnenju priznanega slovenskega psihologa in terapevta dr.Petra Praperja, eden od glavnih zaviralnih dejavnikov otrokovega domišljijskega igranja že v predšolski dobi, ki v temelju uničuje otrokove ustvarjalne potenciale (Praper , 1995). Preko medijev nenehno institucionaliziramo domišljijo in jo deindividualiziramo, otrok tako ni več akter, temveč pasivni opazovalec. Ravno televizija in računalnik sta, poleg drugih elektronskih naprav, največja uničevalca otroške domišljije.

Svet je narejen po meri odraslih, ki ga vsiljujemo otrokom, v tem svetu pa ni prostora niti časa za sanjarjenje, ker je vse preveč dela in pehanja za storilnostjo.Praper je prepričan, da je odvečen strah odraslih, da bo otrok, ki se veliko domišljijsko igra ostal vklenjen v svetu domišljije. Otrokovo notranje življenje se razpleta na domišljijski ravni, ne da bi to ustavilo napredovanje v kontroli realnosti, temveč podpira razvoj diferenciacije in prinaša celo pahljačo izkušenj, s pomočjo katerih otrok opušča egocentrično pozicijo do sveta. Libidna energetska investicija preko igre pomaga razpreti krila domišljiji in brez vnaprej določenega cilja , ter brez pravil razvija otrokovo kreativnost. Skozi razvoj in proces zorenja bo sam postal zmožen ločiti med tistim, o čemer fantazira, ter tistim kar je možno.

Domišljijska igra je nadvse koristna zato, ker otroku pomaga urejati zmešnjavo v njegovem notranjem svetu in vzpostavlja kontrolo realnosti. Domišljijski (notranji) svet in zunanja realnost se ne izključujeta več, nasprotno – domišljija predstavlja most med nezavednim ter zunanjo realnostjo, tako se tudi obraz te realnosti počloveči in ne predstavlja preveč bolečih zahtev in omejitev.

Mnogo odraslih trpi zaradi neskladnosti med notranjim, domišljijskim in zunanjim svetom. Ali so izgubili zmožnost ustvarjalne igre – otroka v sebi – ali pa so napihnili domišljijski svet zato, da jim nebi bilo treba odrasti.
Predšolsko obdobje, s stališča otrokovega razvoja, še ni čas za intelektualno poučevanje, tudi še ni čas za razlage vseh vrst, je pa to čas za igro, domišljijo in sanjarjenje. Ni potrebno biti posebej izurjen opazovalec, da vidimo kako se otrok, sploh v zgodnjem otroštvu, nahaja v posebnem stanju zavesti (t.i. alfa stanju), nekje med budnostjo in spanjem. In ravno v tem stanju zavesti se nahaja največji kreativni potencial za otroka. Če otroka pustimo v tem, njemu naravnem, stanju zavesti in ga ne mečemo na silo iz njega, »prebujamo« z nenehnim lastnim vmešavanjem, s pogostimi vprašanji, ukazi, zapovedmi ali povzročanjem hrupa, se bo otrok lahko polno in svobodno domišljijsko igral, če mu hkrati omogočimo dovolj naravnega materiala, nedokončanih igrač (in po tretjem letu tudi vrstnike). Praper izrecno povdarja pomembnost sanjarjenja za zdrav otroški razvoj ko pravi, da sta še v mladostniških letih, domišljija in dnevno sanjarjenje ena najbolj konstrutivnih pobud razvoja notranjega življenja, iskanja lastne identitete ter vzpostavljanja zdravega odnosa med podobo o sebi in lastnimi ideali. Zato je nasilno človeku ne dopuščati ne le »biti kar je«, temveč tudi fantazirati o tem kar bi »želel biti« in ga namesto tega siliti v tisto kar se od njega pričakuje.

OTROCI SE SKOZI IGRO NENEHNO UČIJO

Vendar ne na šolski, sistematičen način, temveč spontano, nenamerno, da bi se kaj naučili in kljub temu dobivajo dragocene izkušnje o svetu.

Ni vsaka igra prava igra za majhne otroke, temveč je zanjo značilno, da je svobodna, spontana, brez prisile, znaimiva, zabavna, interaktivna, notranje motivirana, odprta, domišljska, ekspresivna, kreativna in divergentna (kar pomeni, da ima veliko možnih različnih rešitev in ne samo ene pravilne) (Rogers, Sawyers, 1995). Vse to so lastnosti igre, ki je začilna za zgodnje otroštvo. Igranje iger s pravili, kot je npr. »človek ne jezi se«, ipd., pridejo v poštev proti šele koncu predšolskega obdobja (šesto leto) ko je otrok delno že sposoben upoštevati pravila in prenašati poraz.
Zanimivo je, da je povezava, ki jo omenja Praper med sanjarjenjem in domišljijsko igro, temeljni element, ki je značilen za prosto domišljsko igro v waldorfskem vrtcu, kjer se vzgojitelj ne vmešava v otrokove načine in izraze lastne domišljije v igri,hkrati pa omogoča z ustvarjanjem vzdušja, da majhen otrok ostane v sanjajočem stanju zavesti, ki mu šele omogoča polno domišljijsko igranje (* Tekst z naslovom: Kratka označitev waldorfske pedagogike za predšolsko obdobje do 7.leta starosti).

Rudolf Steiner je menil, da če otrokom omogočimo preživljati dneve v sanjajočem stanju zavesti, ob obilju proste domišljijske igre, z vmesnimi krajšimi vodenimi dejavnostmi, je to najbolj ugodno za razvoj duševnega ravnovesja, budnosti in ustvarjalnosti v odrasli dobi. Kolikor bolj se vzgojitelju posreči nemoteno pusititi otroke v njihovem sanjam podobnem stanju zavesti, toliko bolj bodo otroci zadovoljni in ustvarjalni.

Za majhnega otroka, ki je popolnoma življenjsko odvisen od odraslih, svojih staršev, je prosta domišljijska igra njegovo resnično kraljestvo svobode. Zato se domišjijska igra lahko razvije le v atmosferi svobode in nevmešavanja odraslega v otrokovo dejavnost saj le na tak spontan način pridejo do izraza pristni vzgibi otrokove domišljije.

Otroka ni potrebno direktno motivirati za igro, temveč je vzdušje ljubečega odobravanja otrokove kreativne dejavnosti in ustvarjalnih naporov, ena temeljnih vzpodbug za igro s strani odraslih. Ena od najpomembnejših nedirektnih vzpodbud h igri je tudi kar se da malo dokončanih igrač, velja torej pravilo: »malo materialov, veliko domišljije«. Otroci preko domišljske igre ostanejo taki, kot so svoji naravi tudi so: spontani. To se kaže v njiihovem nepremišljenem delovanju, impulzivnosti, nepredvidljivosti, izvirnosti, kreativnosti, originalnosti, netaktnosti, nepremišljenosti in nedolžnosti čutnih izkušenj.Otrok tako lahko ostane otrok in ne pomanjšani odrasli kar je neprecenljiva naložba za kasnejše življenje v vseh pogledih.
Ostaja pa vprašanje koliko storilnostno in tekmovalnio naravnani svet odraslih sploh dovoljuje otrokom, da lahko na ta način izživijo otroštvo. Kot trdita avtorici knjige Igra v življenju otrok (Rogers in Sawyers, 1995), je v našem kompleksnem zahodnem svetu, ki živi v hitrem tempu, spontana otroška igra že v zgodnjem otroštvu, pred šolo, nadomeščena s strukturiranimi aktivnostmi v šoli in doma. Odrasli želimo, da bi bili otroci uspešni v tem svetu in to svojo željo zagovarjamo s trditvijo, da vemo kaj je dobro za otroke.

Na žalost, strukturirana od odraslih usmerjene aktivnosti, kot sta delo in trening niso ugodne, da bi pomagale otrokom izživeti njihovo zgodnje otroštvo na zdrav in optimalen način (Rogers, Sawyers, 1995). Hitre strukturirane, na delo usmerjene aktivnosti že v zgodnji otroški dobi, temeljijo na nekaj napačnih verovanjih:
Bolj zgodaj je bolje.
Otroci se niso pripravljeni učiti,če ne dobijo nagrade.
Uspeh in zmaga sta pomembnejša od napora, ki ga vložimo v aktivnost.
Šolsko usmerjeno delo je najboljša pot, da se otroci učijo.
Igra ima malo vrednost. (Rogers, Sawyers, 1995).

IGRA JE IZRAZ LIBIDA – NAGONA PO ŽIVLJENJU

Praper omenja v svojem članku Igra in psihoterapija zanimivo psihoanalitično opažanje v dvojnosti libido – agresija, kot osnovnih otrokovih energetskih težnjah, ki se odražajo v otroški igri (Praper, 1995). Libido se kaže bolj v domišljskem igranju, agresivnost bolj v igranju iger, ki vključujejo tekmovanje in rivalstvo, kot tudi zahtevo sprejeti določena pravila. Libido preko igre pomaga razpreti krila otrokovi domišljiji in brez vnaprej določenega cilja, ter brez pravil razvija otrokovo kreativnost. Po drugi strani se agresija kaže pri igranju iger s pravili, ki otroka obrusijo v odnosih z drugimi, tako razvija moč, vztrajnost, spretnost, tekmovalnost in tudi zmožnost postaviti svoje akcije v okvire dogovorjenih pravil. Tipične igrače , ki spodbujajo libidno energijo, tiste, ki pomirjajo, sproščajo, odpirajo za sprejemanje, ponotranjanjo, so ljubkovalne igrače. Nasprotno pa igrače za akcijo aktivirajo agresivno energetsko investicijo, razvijajo borbenost, sposobnost se uveljaviti in postaviti svoje akcije v okvire dogovorjenih pravil, itd. Ko se libidna in agresivna investicija v igri povežeta, otrok postane sposoben sodelovati. Praper ugotavlja, da je za sodobni čas in vzgojo, značilno porušeno ravnotežje na škodo domišljijske igre, ki je izraz libida.

Pehanje za storilnostjo in vse manjša sposobnost biti ustvarjalen, je značilna že za zgodnje otroštvo in je posledica oženja prostora in časa za domišljijsko igranje. Izključna usmerjenost na rezultate in cilje, ter prevelika tekmovalnost že v zgodnjem otroštvu in hkrati nepoznavanje otrokovih razvojinih značilnosti (in pomena domišljijskega igranja), odraslim onemogoča uvideti, da pogosto prehitevajo in posiljujejo naravni razvoj otroka, ki izhaja iz dozorevanja.

Škodljivost temeljne storilnostne in tekmovalne naravnanosti v družbi se torej, s psihoanalitičnega in stališča duševnega zdravja, kaže v vrtcu in šoli tako, da je vse manj za otrokov razvoj potrebne libidne povezanosti in vse več prezgodnjega siljenja v preizkušanje sposobnosti, spretnosti, moči, pri čemer nastopajo v odnosih predvsem tekmovalne situacije, vse manj pa je sodelovanja, ki je tudi višja oblika socialnega vedenja od tekmovanja.

Težko je našteti vse prednosti in koristi, ki jih ima obilje domišljijskega igranja na razvoj otrokove osebnosti, kot celote, torej v socialnem, čustvenem, voljnem in kognitivnem pogledu. Na to kažejo misli enega naših prvih in največjih otroških psihologov, dr. Ivana Toličiča, ki jih je zapisal že konec sedemdestih let dvajsetega stoletja v svojem delu Otroška psihologija: »V igri pride do izraza otrokova dejavnost; v njej se izraža otrokoov intelektualni razvoj, njegovi motivi, vrednotenja, čustveno doživljanje, osebnostne lastnosti, itd. Zato je otrokoiva igralna dejavnost ena od najnaravnejših poti, ki nam na poseben način odkriva dinamično strukturo in delovanje otrokove osebnosti.

Med otrokovo igro in njegovim delom ni ostre meje. V igri otrok razvije razne sposobnosti in tudi delovne navade, zato se loteva vedno zahtevnejših nalog. Tako otrok postopoma preide od igralnih situacij k raznim oblikam aktivnosti, ki jih uvrščamo med njegove delovne naloge.

Otrok, ki se v predšolski dobi veliko domišljsko igra in se svobodno izživi v svoji domišljijski igri ima s tem odlično doto za kasnejše življenje: osebno uravnoteženost.« (Toličič , Smiljanič, 1979, str. 183, 194, 198-200).

PROSTA DOMIŠLJIJSKA IGRA DELUJE TERAPEVTSKO IN VZGOJNO NA OTROKA

Kot piše psiholog Praper gre psihologom zasluga za vse bolj intezivno razsikovanje otrokove igre, medtem ko so psihoanalitiki igro uporabili, kot način terapevtske komunikacije, da so lahko pomagali otrokom. Že Freud je leta 1909 ugotovil, da lahko otrok neugodne situacije spremeni v ugodne, psihoanalitičarka Melanie Klein pa jebila dejanska začetnica igralne terapije že od leta 1924. Igra je torej nadvse dragocena zaradi svojega terapevtskega pomena, saj naravno razvija otrokovo kreativnost in omogoča številne kompenzacije zaradi pritiskov realnosti.

Močan vir in spontano zdravilni učinek domišljijske igre s psihoanalitičenega vidika, je v premagovanju bojazni in v neškodljivem izživetju omnipotentnih fanatazij o lastni vsemogočnosti v obdobju primarnega narcizma in tudi v narcističnih fantazijah o sebi in objektu (Praper, 1992).

Otrok skozi domišljijsko igranje prepoznava omejitve, ki jih predenj postavlja zunanja realnost. Doživlja situacije z vidika različnih vlog, različnih pozicij do drugih in enako doživlja tudi druge v odnosu do sveta. Zato je odvečen strah odraslih, da bo otrok postal sanjač, saj mu prosta igra omogoča diferenciacijo kar pomeni razvoj v smeri razlikovanja med različnimi predmeti, osebami in pojavi v okolju.

Igra bi morala ostati tudi pozneje v življenju glavni vir ustvarjalnosti vsakega odraslega človeka, saj je to pot do srečnejšega notranjega življenja in ne garanje preko vsake mere za cilje, ki so daleč od našega pravega bistva. Leva možganska polovica v kateri je doma logični um nam res omogoča preživetje, ne omogoča nam pa sreče in notranjega zadgovoljstva. To nam omogoča desna možganska polovica oz. ravnovesje med levo in desno polovico, ki je v današnjem svetu, tudi po zaslugi temeljne naravnanosti šole, zanemarjena in v kateri domuje intuicija, čustvenost, imaginacija, itd. To potrjuje že dejstvo, da so umetniški učni predmeti v šoli zapostavljeni na račun logičnih predmetov.

Najboljša pot do ravnovesja med levo in desno možgansko polovico je igra saj je to verjetno edino človeško vedenje,ki integrira in uravnoveša vse aspekte človeškega funkcioniranja, torej združuje um, telo in duha (Rogers, Sawyers, 1995 ).
Razvojni psihologi dobro vedo, da ima igra nenadomestljivo vlogo za celoten razvoj otrokove osebnosti, v predšolski dobi. Zanimivo pa je kako malo vedo o tem starši. Kako to? Zakaj teoretična in praktična znanstvena odkritja ostajajo bolj v ozkih okvirih strokovno znanstvenih krogov, ostali del populacije, ki se vsakodnevno ukvarja z otroki, z njimi živi in dela, pa o tem skoraj nima pojma.

Razvojno psihološka odkritja so brez vrednosti, če ne koristijo tistim, ki so jim namenjena: otrokom.

Večino staršev najbolj skrbi otrokov spoznavni razvoj, zato jih tudi veliko preveč skrbi kako se bo otrok znašel v šoli, če ne bo znal že v pred vstopom v šolo brati in pisati. S stališča otrokovega razvoja je to napačno prepričanje saj se spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu razvija s pomočjo otrokove senzomotorične aktivnosti, gibanja, raziskovanja, praktične igre, rokovanja s predmeti, plesa, poslušanja pravljic, doumevanja sveta s pomočjo duševnih predstav, jezika, risb in domišljije.

Razvojno gledano je šele po sedmem letu čas za uporabo konkretne logike. Legendarni odgovor Alberta Einsteina na vprašanje staršev, kaj morajo početi, da bomo imeli bistre otroke: »Pripovedujte jim pravljice!«, lahko oblikujemo tudi: »Če želite imeti bistre otroke jim omogočite obilje proste domišljijske igre v otroštvu«.

Verjetno je najdragocenejše kar otrok dobi skozi igro, čustveno (notranje) ravnovesje, torej njen naravni zdravilni vpliv na otroka. To ima veliko večjo vrednost, kot otrokovo znanje branja, pisanja in računanja že pred vstopom v šolo. Za vse to bo imel še dovolj časa, posledice zamujene brezskrbne domišljijske igre v zgodnjem otroštvu, pa ni mogoče nikoli več nadomestiti.

ALI JE V DRŽAVNIH VRTCIH DOVOLJ PROSTE DOMIŠLJSKE IGRE?

Kot dogloletni predavatelj na oddelku za predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, sem imel dolga leta možnost opazovati igro v mnogih slovenskih državnih vrtcih. Ker sem dobro spoznal tudi igro v waldorskih vrtcih (na triletnem seminarju za waldorfske vzgojitelje, bil na praksi tudi v švicarskem waldorksem vrtcu blizu Basla in vrtcu istega tipa v Ljubljani), sem lahko naredil primerjavo glede prisotnosti in kvalitete igre, med državnimi in waldorfskimi vrtci. Moje ugotovitve so bile naslednje: prosta domišljijska igra je v državnem vrtcu prisotna le takrat »ko ni drugega dela«, ne pa kot glavna dejavnost v dnevu, medtem pa je v waldorfskem vrtcu igra prisotna preko celega dneva, kot glavna dejavnost z vmesnimi kratkimi vodenimi dejavnostmi. V obeh konceptih je tako mogoče videti in primerjati temeljni odnos do igre in njeno pomembnost.

Za ilustracijo želim predstaviti osebno videnje razlik med waldorfskim in državnim vrtcem ene od študentk, ki je imela možnost opazovanja in prakse v obeh (**Dnevnik prakse M.P., študentke VPO na PEF v Mariboru, 1994/1995). Opazila je, da je razlika predvsem v načinu, pristopu vzgojiteljice do otrok. To pa pogojuje tudi otrokov odziv, ki je najbolj presenetljiv prav v igri. Igra, kot temeljna otrokova zaposlitev, kot način izražanja, kot čudovito orodje njegovega razvoja, jo je prav v waldorfskem vrtcu očarala. Na tedenski praksi v državnem vrtcu pa je v času igre dostikrat opazila, da se otroci ne znajo prav zaposliti, da je bila ona tista, ki je usmerjala igro, jim polagala ideje v roke, je bilo v waldorskem vrtcu obratno. Otroku je bilo treba ponuditi le izhodišče, desko, vrvico, pa se je iz tega razvila igra, ki je trajala, rasla iz osnovne ideje, se dograjevala, umirjala, spreminjala, brez njenega vpletanja in mimo nje. Sama je postala le mimobežni opazovalec, občudovalec, le »učenec«, ki se uči od učitelja osnovnih zakonitosti lepote doživetij, ki se porodijo iz otroške domišljije.

Uporaba materialov je druga, temeljna razlika med tema dvema načinoma dela v vrtcu. V državnem vrtcu so kotički, prostori, ki naj bi bili namenjeni igri (npr.kotiček dom), obloženi z igračami, različnimi predmeti iz plastičnih mas, iz plastike izdelanimi doječki, avtomobilčki, pri igri uporabljajo prav te kovinske, plastične, umetne ,materiale. Tega ni imela za nekaj slabega dokler nisem doživela kotičkov v waldorfkesm vrtcu. Tam sem videla, da so igrače pravzaprav materiali, ki so otroke obdajali: košarice z blagom, ki so namenjene za baldahine, zapore, strehe, orehove lupinice, storžki, leseni ostanki, kamni, školjke, drevesne korenine najrazličnejših oblik, debla različnih velikosti in debelin, volna, itd. Vsi ti predmeti so spreminjali svoje funkcije, kamen ni bil več kamen, postal je kruh, spremenil se je v ptico, rožo, avtomobil, v srce, ki je dobilo dušo. Ko sem doživela to, je šele dojela, kaj je otrok in kako zatiramo to naravno igro otroka, ki izhaja iz njega v neposrednem stiku z naravo v vzgoji, ki jo izvajamo v vrtcih. Njegovo lastno hotenje je osnova ustvarjalnosti in priznati je morala, da v življenju do takrat ni doživela, da bi otrok to svojo lastno igračo, ki jo je sešil s svoj roko, obdelal s svojo domišljijo,odbčudoval, nosil in doživljal tako radostno, kot prav tu.

Tu je vse igra, pravila, ki jih otroci upoštevajo, zaposlitve, itd. in zato tukaj zapovedi, grožnje in prepovedi vseh vrst, niso potrebne, teh pa jih je veliko srečala na praksi v državnem vrtcu. Občutila je, da se je mogoče z otrokom pogovarjati v njegovem jeziku in otroci poslušajo odrasle in se jim pustijo voditi brez zunanjih motivacij, prisile, poučevanja, pridiganja. Vsega tega ne potrebujejo. Tisto kar potrebujejo je le zgled odraslega, pristna ustvarjalnost in umirjenost vzgojiteljic (odraslih), vidiš preprosto in jasno tisto, česar ne moreš videti le skozi ozko okno intelekta. Otroci so ogledalo v katerem se ogledujemo odrasli. V njih se vidi ves način dela, vzgoje, čutenja in misli odraslih.

Moje osebno strokovno mnenje (in prepričanje), oblikovano skozi bogate predavateljske in strokovne izkušnje na Pedagoški fakulteti (v dvajsetih letih sem videl veliko različnih vrtcev od znotraj, takih in drugačnih,) je torej , da prosta domišljijska igra v državnih vrtcih seveda obstaja, vendar bi je bilo lahko veliko več in imela bi lahko veliko večjo težo in pomembnost, kot jo ima. Vzgojitelji(ce) v vtrcih bi se morali zavestneje odločati za pomembnost prisotnosti igre v vtrcih in delati vse za to, da bi tam resnično zaživela. Igra je namreč še vedno preveč postranska dejavnost, ko ni drugega pomembnejšega dela, neke vodene dejavnosti.

To kaže na napačno splošno prepričanje v naši kulturi, da otroška igra nima velike vrednosti. Enako velja tako za pedagoške ustanove, kot tudi za družine. Ko bodo starši prihajali v vrtce po svoje otroke in z zanimanjem spraševali vzgojiteljice: »Ali se je danes moj otrok veliko igral?«, bo to znak, da v splošni mentaliteti odraslih resnično živi zavedanje o dragocenosti igre za razvoj otrok.

Enako velja za dom in družino: ko bodo starši pokazali pristno zanimanje za to kako se njihovi otroci igrajo, posvetili pozornost kaj pravzaprav počnejo in bodo v vsakodnevni prosti igralni dejavnosti svojih otrok videli nekaj čarobnega, čudovitega ali celo božanskega, kar jih bo navdajalo s posebnim občutkom spoštovanja, ljubezni in radosti, potem bodo tudi v resnici cenili edinstvenost in resnično vrednost življenj svojih otrok.

Literatura:

D.Bahovec, Z.Kodelja: Vrtci za današnji čas in ljubljanski vrtci med preteklostjo in Evropo. Ljubljana: Pedagoški Inšitut, 1991.
J. Bečaj: Pomembno je biti uspešen. Ljubljana: Vzgoja in izobraževanje, ZRSŠŠ, 25/3,1994.
M.Bergant: Nove teme iz pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja. Ljubljana: Sodobna pedagogika,3-4/43,1992.
F.Cargen: Vzgoja za svobodo. Ljubljana: EPTA,1993.
N.Jauševec: Spodbujanje otrokove ustvarjalnosti. Ljubljana:DZS,1987.
Z.Krušič: Misli o waldorfski vzgoji. Nova Gorica: Educa 1-2,IV,1994.
E.Marinček: Skok v smetano. Ljubljana. Mladinska knjiga. Zbirka spomini in izpovedi, 2007.
H.Novaj:Obremenitve osnovnošolskih učencev z delom in šolo. Ljubljana: Sodobna pedagogika 3-4/43,1992.
P.Praper: Tako majhen pa že nervozen? Nova Gorica: Educa, 1995.
:Igra, kot psihoterapija in terapija. Maribor: Pedagoška fakulteta Maribor., 1992.
C.S. Rogersand J.K. Sawyers: PLAY IN THE LIVES OF CHILDREN. National association of young children. Washington D.C. ,1995
R.Steiner: Pogledi waldorfske pedagogike. Ljubljana. DZS, 1987.
J.B. Thomson: Naravano otroštvo. Radovljica: Didakta, 1995.
I. Toličil, Smiljanič: Otroška psihologija, Ljubljana: DZS, 1978.