JOK – solze veselja, bolečine, žalosti.

Kako se počutimo ko otrok joka?

Večina, imamo močno potrebo, da takoj rešujemo ali utišamo jok. Takšno dejanje prepoznavamo kot skrbno in nadvse ljubeče, da bi se le samo smejali. Pa je res temu tako?

Bolečina, strah in negotovost sta se zgodila mnogo pred jokom. Jok je naravni proces uravnavanja in pot do olajšanja. Jok je močan regulator. Funkcija narave, ki jo je dobro podrobneje spoznati.

Ko razumemo fiziološko potrebo in učinke solz, šele lahko sprejmemo proces joka in ga ne zaznavamo več s tako težo kot prej.

Jok sprožijo tudi veseli dogodki, ki so vznemirljivi in prav tako zmešajo raznolik čustveni koktail.

Solze so dobesedno čiščenje presežkov in uravnavanje. Jok sprošča hormon oxytocin, ki vzpostavlja ugodje, ravnovesje in olajšanje, da se vznemirljiv dogodek umesti v tako imenovan obvladljiv ritem.

Življenje pravzaprav ni mogoče brez vznemirjenosti in vedno na novo zmešanega čustvenega koktajla. Le to se tekom življenjskih izkušenj učimo umestiti v zaznavanje in delovanje v smislu, kako nam najbolje služi, da uporabimo sebe v interakciji z okoljem.

Gre za proces kultiviranja. Togo reagiranje, prestrašenost, obup in nezmoožnost izbire in odločitve predstavlja odsotnost kultiviranja čustvenegakoktaijla. Ta proces je vzpostavljen, ko smo v stanju samoregulacije in koregulacije.

Otroci vedno prevzemajo starševo samoregulacijsko vzpostavljeno ali nevzpostavljeno stanje.

Morda bi morali z več pozornosti in večjo skrbnostjo obravnavati načine nege, podpore in komunikacije z otrokom, ki morda otroku predstavljajo kopičeno težo in nelagodje, ki ob danem momentu naravno sili v uravnavanje napetosti v njemu in navzven izbruhne z jokom.

Morda bi morali več pozornosti dati na vzpostavljanje miru v sebi in okolici in se zavedati da s temi dejanji širimo polje čutenja varnosti za otroka, ki sešele organizira znotraj sebe kot tudi kako bo nekaj naredil iz sebe in zaznaval okolico.

Otrok je prišel na svet z vsemi potiski življenja in zagonskimi mehanizmi ter refleksi da deluje, da se gradi in razvija. Je povsen nemočen v oskrbi samega sebe, a sočasno je izredno opremljen s suptilnimi mehanizmi, ki delujejo spontano v smeri povsem naravnih zagonov delovanja. To pomeni, zmore sprejeti ali zavrniti kar mu nudimo. Razlikuje ali je nudeno ugodno anatomskofiziološko in nevrobiološko zanj podporno, da se aktivira v polnem zagonskem potencialu.

Povsem zgodi se in to mnogo prevečkrat, da je otrok primoran sprejeti pasivno vlogo skozi njemu lasten proces samoorganiziranja, ki deluje prav tako spontano, kot deluje srčna mišica. Preprosto ve kaj mora narediti, ko se sooča v polju gravitacije z različnimi položaji in ob tem zaznava različne premike v sebi, ki so plod premika telesne mase.

Kadar otroku povemo kako in kaj in vse naredimo preden uspe njemu in namesto njega, je ta proces samoorganiziranja v njemu okrnjen in otrok ni več aktivni udeleženec ampak pasivni sledilec.

Starši potrebujemo kultivirati reakcije, emocije in se podati na sočasno razvojno pot, ki ob rojstvu potomca sili slehrnega starša v korak naprej, v zavedanje.

Gre za odnos in ne za vzgojo. Gre za odnosna razmerja zrelosti in ne za metodologijo kako biti dober starš. Gre za dvosmerni proces, ki soodvisno nenehno rezonira in deluje.

Starši potrebujejo vstopiti v življenjko polje, ki ga morda še ne poznajo. Najti v sebi poti odločnosti, moči, podpore, kot jih morda še ne poznajo in ne vejo, da sami tako tudi zmorejo.

Zdrava podpora otroku, slehrnega starša potiska v nadgradnjo lastnega zaznavanja, razlikovanja, usklajevanja. Gre za potisk v semri samoregulacije, ki zagotavlja vstop v polje zavedanja. Kultivira koktejle razburknosti in raznorazna občutenja in čustva uravna in poveže na višjo raven delovanja. Iz reakcije naredimo odziv. Naučimo se, da nas otrokov kaos ne preplavi. Otrok potrebuje ob sebi prostor, mir in varnost, ki jo čuti skozi neverbalno polje zaznav. Kliče v staršu, da je le ta bolj pogumen, umirjen, odločen, jasen, vstrajen, potrpežljiv in spoštljiv.

V evforiji in preplavljenosti emocij je potrebno najti povezanost.

Ko sami nismo imeli zdravih poti procesov spoznavanja z emocijami, težimo k nelagodnemu občutku, ko slišimo stokanje in jok. Ni vsak jok klic na pomoč. Ni vsak jok bolečina, strah in negotovost.

Solze niso bolečina. Solze aktivirajo Oxytocin, bolečino odplavijo in ustvarijo občutenje notranjega miru.

Ko nam je nuden prostor in varna podpora, da lahko jokamo, se aktivira proces odplavljanja bolečin in zategov iz telesa. Ko imamo dovolj prostora in časa, da se dobesedno navlaka, krči, in bolečine odplaknejo brez hitenja in siljenja, da se nehamo jokati. V tem prostoru se dogaja uravnavanje čustvenih stanj in pridemo po povsem naravni poti tega procesa do vzpostavitve umirjenosti koktaijla emocij in miru v sebi.

Držati prostor za ta proces in biti prisoten ob otroku, ki ima to naravno potrebo, je dejanje globoke povezanosti. Našim otrokom, da to občutiti, da niso sami, da je življenje moč živeti in čutijo notranje zadovoljstvo.

Koliko ste lahko prisotni med tem procesom? Kako jim pokažete kako se občutja uravnavajo? Kako sebi dovolite prostor joka in očiščenja?

Kje se izgubite sami?

Ko otrok joka , je bolečina že mimo. Jok ni bolečina. Jok je proces uravnavanja stanja, nezadovoljenih potreb in nerazumevanja načina, ki razvojne potrebe uravnava in dopušča graditev samorazvojnih poti.

Otroci so izredno ranljivi. Kopičenje neuravnane napetosti v sebi kažejo že skozi zaprte pesti, togim telesom, kratkimi sunkovitimi gibi, tresenjem bradice, begajočim pogledom. Ko se nabere vsega preveč se sproži proces joka, preko katerega poizkušajo vse napetosti uravnavati.

Če otrok veliko joka in joka tudi, ko ga imate v naročju, so vse to sporočila staršu, da gre za preveč ali premalo podpore. Preveč prehitrih stimulacij, preintenzivnega zibanja, hitenja s komunikacijo, ki v bistu ne dopušča potreben čas in prostor, da se otrokovi vzvodi razvoja uravnavanja in komunikacija sploh dogajajo v polni meri.

Jok služi pomembni in temeljni funkciji življenja. Tako zelo močno, da bi bilo resnično dobro dvakrat pomisliti preden jim govorimo ne jokati in hitimo jok preprečevati in se posluževati hitrih metod, ki dosežejo tako imenovan “shut down”.

Zanikanje potrebe joka, ki je človeška zdrava ekspresija v razvojnem procesu zgodnjega življenja, ne vodi v zdrave povezave. Pravzaprav gre za občutenje prepovedi za uravnavanje razvojnih funkcij. Prav enako je s sesanjem prstov.

Na tej točki je potrebno razlikovati med tem, da jok dopustimo, ko se zgodi in razlikovati od joka, ki ga sproduciramo, ker otroka dobesedno pahnemo v pretežko situacijo in ga ob tem ignoriramo ali celo odidemo stran. Morda mu tudi nenehno potiskamo prste iz ust, ker o tem premalo vemo zakaj je temu tako. Ne vemo, da ustvarjamo v otrokovem telesu napetosti, ki prej, ko slej izbruhnejo skozi jok.

Prav tako, je z ustvarjenimi napetostmi, ko otroka držimo v prezahtevnih položajih, ko jih ne zmore doseči sam, pa se niti ne zavedamo kateri to so, ker smo pozorni le na sebe.

Starš najprej spodbuja otroka, da nekaj naredi, mu pri tem pomaga in kasneje od njega to zahteva, da ponovi. V bistvu pa se starš zares ne zaveda, da otrok potrebuje narediti sam. “Pogruntati sam” Sam tudi hoče in zmore. Ker mu v nevednosti večinoma hitimo na pomoč, da mu bo ja uspelo, zdrsnemo v sfero servisiranja. Sproti pa ne uvidimo, da mu sporočamo nezaupanje, smodo njegovih poizkusov nestrpni, neučakani in negotovi. V otroku pa se kopiči mnogo zategov in utrjujemo potrebo po reševanju, ki smo jo sami sproducirali. Dobesedno se potlači njegovo zagonsko silo napredovanja. Zagonska sila, skozi izvornost in dobesedno naravno frbčnost” povezuje otrokove izkušnje, ki spontano grejo naprej. Razvoj se mora preprosto dopustiti, da se dogaja. Ga usmeriti, a ne narekovati in pogojevati.

Jok izkazuje neprimeren način nudenja opore tekom dneva. Prav tako pomeni neustrezne in premočne stimulacije in pomoč, kjer jo nikakor ne potrebuje razen v glavi starša. Pvsem normalno je, da joka, ko je napetosti preveč, da zmore slediti organskim vzvodom organiziranja vitalnih funkcij. Sem sodi tudi postavitev skeleta in organizacija delovanja mišičja, kot umeščanje občutenega v voljo. Z jokom kliče po tem, da spremenimo način odnosa do njega. Kliče po tem, da se sami zgradimo v mentorja ob katerem bo rastel, čutil podporo, se nanj naslonil, ga nekaj vprašal. Otrok potrebuje prostor in čas. Vero in zaupanje v organske procese. V samoučenje in razvojno potrebo po napredovanju.

Starši pa v evforiji hitijo prehitro podpirat in tam ko ni treba. Tam, ko je res treba ne zmorejo biti pogumni, čvrsti in odločni. Slednje zamenjujejo in si predstavljajo, da če so odločni in močni, da so potem grobi in nesramni. Zavzemajo megleno držo, ki izraža popuščanje in pravzaprav ne izkazuje ljubezni in spoštovanja. Vse to se začne v naročju.

Ja, potrebno je stopiti v kultiviranju naprej in razjasniti v zavedanju različne pomene in domene delovanja. Predvsem pa vstopiti v nova znanja, ki so podprta z nevrobiološko širino razvoja, ki jih v osnovnih učbenikih šolanja še ni.

Jok je pravzaprav priložnost, da se z otrokom povežemo na višjem nivoju delovanja. Zelo boleče in ne fer je do otrok, da jim prigovarjamo, danaj ne jokajo. Da jih preusmerjamo, da jim obljubljamo vse mogoče, le da nebi jokali. Res se ne zavedamo kako v bistvu doživijo manipulacijo in prepoved na lastno razvojno potrebo po uravnavanju utripa emocij.

Dojenčku je potrebno nuditi organsko podporo že v naročju ali biti ob njemu, če leži na postelji ali drugje. Ja in se položaj v naročju lahko izboljša v smereh, ki organsko sproščajo njegov živčni sistem. Naročje od naročja se razlikuje. In zelo pomembno je, kako nosimo težišče in kam usmerimo svoje komolce. To je neverbalno sporočilo otroku, ki kljub starševemu ljubečemu prigovarjanju in smehljanju, fizično anatomsko in biomehansko ne sporoča opore, kjer se pa dejansko lahko sprosti. Čeprav ga hipoma dvignemo, ko zajoka, se v naročju še kar ne more pomiriti, vse dokler ne naredimo “Shut down”. Prav prevečkrat se dogaja, da otroka utirimo v dobro počutej v neorganski podpori skeleta, mišičja in otrokove volje.

Vse je dobro dokler ne pride do trenutka, ko je otrok po naravni poti izzvan da se premakne naprej. Takrat pride do neskladja v njegovi organizaciji nevtralne drže, ki je bila že v naročju porušena. Posledično ima ob vsakem poizkusu premakniti se naprej, velik problem. Seveda ob tem problemu zajoka. A problem ni to, da se ne more prekucniti. Problem je v tem, da ima preveč neustreznih informacij o nevtrali drži, ki mu ne pomaga ob zagonu njegove medenice, da se silnice v njemu uravnavajo in graadijo višje kontrolne funkcije uporabe samega sebe. Takoj, ko ga izpostavimo organsko ugodnim položajem za skelet in mišičje, se živčni sistem odzove, sprosti in uravna. Jok ob tem uravnavanju je sproščanje in gradnja naprej. Otrok se spozna s svojo zagonsko silo in se v naslednjem hipu že veselo smeji. Njegov pogled je širši in prodornejši. V telesu izraža mehkobo mir in ponosno zadovoljstvo.

Starš se lažje prilagaj otroku s tem, da se nauči podporne smeri negovanja in komunikacije v organskih smereh in bo veliko manj joka. Saj se otrok ne more zdravo organizirati in prilagajati starševemu načinu, če ta ne odraža in omogoča organskih podpornih okvirjev, mej, stimulacije in komunkacije.

V vsakem primeru otrok sprejema kar pač sprejema. Predpogoj zdrave podpore in povezanosti je to, da se starš nauči nekaj več o tem kako dojenčku nuditi prostor in čas, da se njegov razvoj izvorno dogaja, To pomeni, da sam raziskuje, da mu dopustimo, da opazi in sliši, ko pač zazna in ne, da ga mi na to opozorimo. Da se v celoti sam spoznava z zagoni, ki ga vodijo v nešteto poizkusov kako se prevaliti iz položaja v položaj. Prav vsi gibi in izrazi, ki prihajajo iz otroka so naravni in zdravi. Naučiti se moramo le to, kje zares damo oporo in kje jo ni zdravo dati. Zaznati kako nuditi dovolj časa in biti potrpežljiv.

Šuškanje in tresenje samo po sebi ne vzpostavita notranjega miru, dosežeta le tako imenovan “shut down”, kjer joka potlačimo. Dejansko nelagodje in bolečina, ki je predhodno nastala zaradi sosledja načinov odnosa in podpore do otroka, pa ostaja v telesu. Tako je v otroka potreba po “shut down-u” vse večja in takoj nujna. Tu se začnejo starši vrteti v krogu in joku kar ni in ni konca. Tu je potreben dobesedni preboj iz tega cikla.

Če smo sami nemirni, otrok v našem naročju ne zmore zaznati in začutiti varnosti, kljub naši silni želji in potrebi, da nebi jokal. Telo, ki mu ga ponudimo v podporo zadržuje napetosti, krč in vibracijo, ki je negotova. Otrok zaznava, da njegov kaos prepravlja starša in joka še bolj. Če je narejen “shut down” in je to edini način, ga otrok zahteva vse bolj in bolj in je posledično brez njega tudi izredno izgubljen. Sporočila komunikacije so v smeri nezdravega navezovanja v pomembnem odnosu s staršem skozi vse tri pomembne odnosne faze: 1. Simbiotični odnos. 2. navezan odnos 3. povezan odnos.

Že samo nekaj globokih izdihov starša, v njemu sprosti napetosti. Staršev mirnejši ritem, ki je vzpostavljen skozi izdihe vzpostavijo povsem drugo energijsko polje, ki preplavi otrokov kaos. Otrok takoj začne zaznavati in vsrkavati staršev mir, varnost in zaznavanje intimnega prostora, kjer se zmore izraziti. Iz starševega naročja zvedavo začne kukati v svet.

Razumeti kje otrok potrebuje oporo in kje ne in kako se odzvati na njegovo stanje, da zadostimo organsko anatomskofiziološkim potrebam po zaznavanju varnosti v sebi in okoli sebe, predstvlja proces prehoda iz Simbiotičnega odnosa v navezan odnos.

Vzpostavitev odnosne faze navezanosti lahko poteče v zdravi ali nezdravi smeri. Kvaliteta doživete faze navezanosti pripelje do procesa odleplanja in prehod v tretjo fazo, kjer se otrok povezuje. Prehodi me tremi razvojnimi odnosnimi procesi pa so večini bolj zani pod imenom separacija.

Nehote zaradi nepoznavanja, nerazjasnenosti in razlikovanja ter odsotnosti zavedanja, se vse preveč dogaja, da se otroka zaveže v simbiotski fazi in ima dobesedno onemogočen prehod v navezano fazo v zdravem polju. Iz navezane faze tako ne more v povezanost in tako ostaja v tem razvojnem obdobju tudi, ko že spolno dozori.

Vse tri odnosne faze so ključne, da se v polni meri doživijo in preidejo v višjo strukturno odnosno funkcijo uporabe samega sebe.

Prehajanje iz ene v drugo ni avtomatično in pogojeno s starostjo. To odnosno področje je vezano na izkušanje. Vezano je na zaznavanje načinov na katerega je dopuščeno, da se dojenček usidra in spočije v vsaki izmed faz posebej. Kadar se v teh fazah ne more spočiti in umiriti, z jokom kliče po spremembi načina odnosa do njega preko celega dneva, negovanja, hranjena, komunikacije in vzgoje.

Konkretno o treh pomembnih fazah pa v drugem prispevku.

Reference:

Catherwood, D. (2000). New views on the young brain: offerings from developmental psychology to early childhood education. Contemporary Issues in Early Childhood.

Johnson, M. H. (2001). Functional brain development in humans. Nature Reviews Neuroscience.

Perry, R. E. , Blair, C., & Sullivan, R.M. (2017). Neurobiology of infant attachment: attachment despite adversity and parental programming of emotionality.

Schore, A. N. (2015) Afect regulation and the origin of the self: The Neurobiology of emotional development. Routledge.

Sheridan, M., &Nelson, C. A. (2009). Neurobiology of fetal and infant development. Handbook of infant mental health.