Igra in razvoj – igrivost ni igranje

O razumevanju vpliva igre na razvoj otroka je veliko konceptov.

Kako razumemo, da igra vpliva na razvoj otroka močno zavisi od uvida in spoznanj, ki jih danes poznamo ali smo z njimi seznanjeni.

Ko se zanimamo kakšna je razlika in vpliv teh razlik na kasnejše celostno delovanje človeka, ki se je v otroštvu igral, oziroma je zanj igra bila osiromašena ali kakorkoli drugače odsotna, razširimo obzorja in stališča.

O pomenu vpliva igre so danes zares različni pogledi in mnenja.

Pedokinetična teorija in praksa razvija in kaže dejstva, ki jih  spoznava  tudi nevrobiologija, medosebna psihologija in somatika.

Pedokinetični koncept utemeljuje in zagovarja razvojno dejstvo, da igra vpliva  na večplastnost organiziranja sturkture celostnega delovanja slehrnega človeka.

Učinki igre so pravzaprav osnovni gradbeni mehanizmi razvoja sinaps. Ali preprosto povedano bogatega mreženja krogotokov v možganih, od katerih je pravzaprav odvisno razumevanje in delovanje slehrnega posameznika skozi celotno njegovo življensko obdobje. Ustvarjalno/kreativno razmišljanje ne more brez igrivih struktur in dinamike prepletenosti pravzaprav kar vseh naravnih komponent življenja. Le vse pa zares pravzaprav niti đe ne poznamo. Pomemben del vsega tega je obdobje domišljije. Vse bolj se zdi, da to otroško dobo izpodriva ciljno usmerjanje visoko strorilnih  procesov, katerim naj bi otroci sledili vse bolj zgodaj. O igri, domišljiji in razvoju Andreja Semolič pove, da se rodimo vsi ustvarjalni.

Skozi igro in zaradi procesov igrivosti v pristopu in načinu spoznavanja in vseživljenjskega učenja, se strukturirajo možganski vzorci razumevanja delovanja naše osebnosti.

Nastajajo vzorci kako zares razumemo različne koncepte življenja. Nastajajo naše navade in vzorci po katerih se skozi življenje tudi obnašamo in delujemo.

Skozi igro se razvija naše logično mišljenje.  Strukturira se razumevanje vzročno posledičnih odnosov naravnih zakonov, tako v smislu fizike, matematike, mehanike, moralnih in etičnih vrednot in drugih naravnih zakonov po katerih pravzaprav vsi delujemo.

Igra vpliva na sprožitev mehanizma, ki deluje kot aktivator učenja in samoregulacije. To sta dva najvišja  funkcionalna mehanizma razvoja človeka. Pravzaprav gre za razvoj osebne strukture posameznika.

Vpliv igre je večji kot se nam zdi.

Igra vpliva na gradnjo strukture razumevanja življenja samega.

Igra vpliva na izkoristek potenciala mehanizma  izrabe plastičnosti možganov, kot to danes dokazuje nevrobiologija in medosebna psihologija.

Koncepti razumevanja, da je igra ločena od resnega dela so veljali v preteklosti in temu še danes marsikje sledijo.

Danes nevroznanost  in predvsem plastičnost možganov dokazuje, da je vpliv igre  ta, da deluje na sprožitev regulacije  itegralnega mehanizema. V bistvu je igra integralni mehanizem človeka. To pomeni, da se leva in desna polovica možganov razvija z bogatim prepletenjem ali mreženjem. Bogato mreženje pa predstavlja učinkovite krogotoke v možganih, ki so sposobni sočasnega funkcionalnega odziva. Pomeni, da delujemo v stanju aktivirane samoregulacije.

Ali so naši možgani sposobni sočasnega odziva, je danes znano, da močno zavisi od zgodnjega otroštva, kjer se dogaja razvoj skozi procese igre. V primeru odsotnosti igre, se bodisi intenzivneje vklaplja leva polovica ali desna polovica.  Do njunega sočasnega odziva ne prihaja, ker so krogotoki v možganih osiromašeni.

Gre za preprosto dejstvo, da zaradi odsotnosti igre in potiska intelektualizacije v zgodnje otroštvo,  možgani ne razvijejo sočasnih mehanizmov za funkcionalen zdrav odziv na situacije v katerih se kot odrasli znajdemo vsakodnevno.  Preprosto ne izrabimo dovolj dane razvojne kapacitete.  Delujemo v odsotnosti samoregulacije.

S storilnostjo in itelektualizacijo sicer lahko visoko razvijemo določeno storilnost in področje, a izključimo izrabo potenciala, da to funkcionalno uporabimo v svoje dobro in prispevamo v skupno dobro.

Odsotnost igre pravzaprav vodi v nerazvito področje možganov, ki se kažejo kot pomankanje sodelovanja, samoaktivacije, odsotnost notranje motivacije in odsotnost ustvarjanja za skupno dobro.

V primeru odsotnosti igrivosti, se razvije močno področje tekmovalnosti. Vzporedno s tem nekonstruktivne oblike vedenja.

Kako smo se igrali ali smo se smeli igrati, vpliva na celostno življenjsko obdobje slehrnega človeka. Preko igre se učimo o večplasnoti življenja. Vplivi segajo v razumevanje struktur delovanja naravnih zakonov, kot tudi sodelovanja in interakcije v različnih konceptih življenja, tako osebno, kot medosebno in kulturološko.

 »Ne nehamo se igrati, ker se postaramo. Postaramo se zato, ker se nehamo igrati..« (George Bernard Shaw).