Notranji mir – v koga se razvija generacija?

Vse več člankov in tem razpravlja o tem, kako so današnji otroci nemirni, hiperaktivni in z različnimi neprimernimi oblikami vedenja. Vse je uperjeno v to, kako vzgajati današnjo generacijo, kako živeti in v to, kako moramo nekaj početi, da bomo dosegli zapovedi današnjega tempa. Ob tem pa se ne zavedamo, da brezglavo sledimo tempu, ki ga z lastno odzivnostjo, le podpiramo, da se bohoti.

Ali se zavedamo, da gre pravzaprav za nas odrasle, kako razumemo sebe in svet v katerem sami dirkamo vse hitreje in toleriramo vse večji in hitrejši tempo.

Naši otroci se povsem zaradi naravnih vzvodov in potreb po zdrvem razvoju temu upirajo. Njihovo za nas nesprejemljivo vedenje pa je odraz našega odnosa do njih. Odnosa časa in sistema v katerem rastejo in se razvijajo.

Vse kar presega naravni ritem in ravnovesje se začne upirati in rušiti prevlado. Čas je, da se morda ozremo k organskim zakonom življenja in sobivanja in ne hitimo iskati načine kako ustreči zakonu civilizacije, saj se ta vse bolj in bolj podreja marketinškemu zakonu.

Človek in predvsem otrok v svojem zgodnjem razvojnem obdobju raste po organskih zakonih in vzvodih, ki nimajo veliko skupnega s civilizacijskim in še manj z marketinškim zakonom.

Ali se zavedamo, da je na starših, edukatorjih in celotnem gospodarstvu bistvena poteza ta, da se razvijemo v osebnem dojemanju sebe in življenja. Prav zaradi nespoštovanja in nerazumevanja organskih vzvodov v sebi, vse bolj in bolj sami sebi uničujemo edino življenjsko okolje in medčloveške odnose.

Ni vprašanje več na tem kako moramo vzgajati. Vse je na tem, kako razumemo sami sebe in svoje bistvo interakcije v pojavu živosti. Kako izrabljamo svojo dano sposobnost razviti se več kot trenutno smo razviti in kako dvigniti svojo razvojno kapaciteto.

V današnjem ritmu življenjske organiziranosti je težnja razviti svoje bistvo, svoj notranji mir predpogoj, da naši otroci zgradijo svoj notranji tempelj miru, moči in varnosti na bistveno višjem nivoju razvojne kapacitete, kot trenutno se nahajamo. To je področje, ki je ključno, da ga prepoznamo, raziskujemo in ukrepamo. Prav to področje je področje pedokinetike.

Pedokinetična teorija v praksi dokazuje in znanstveno utemeljuje, da je pot organiziranja skozi premikanje tista, ki regulira naš notranji mir.

Ali veste, da prav preko zaznavanja in čutenja organiziramo svoj premik v interakcijo s seboj in okoljem. V slehrnem trenutku nas življenjska vitalna sila potiska v premikanje. Gibanja niso stvari, ki jih počnemo ampak so to, kar smo.

Ta pot ni nič drugega kot proces razvoja, oziroma koraki po katerih uporabljamo sami sebe skozi prostor in čas. Izkušnje v tem procesu, med tem, ko se soočamo z neizbežnimi razvojnimi nalogami, botrujejo konstrukciji uporabe samega sebe. Predstavljajo vir temeljne sinhrone organiziranosti našega skeleta, mišičja in uma. Vse skupaj smo preko razvojnih premikov in prebojev skozi razvojne naloge formulirali v bolj ali manj funkcionalno dano podobo svojega lastnega delovanja.

Člevek lahko in zmore delovati po organko dani funkcionalni strukturi sinhrone orgaizacije skeleta, mišičja in uma. Gre za sočasno aktivacijo možganskih polovic, ki sinhronizirata funkcionalen odziv. Potencial genoma človeka nudi to strukturiranje in sinhrono funkcionalno organiziranje. Izraba funkcinalnega strukturiranja, ki je posledica sinhrone aktivacije in samoregulacijskih procesov možganov pa se aktivira ob raznolikem zaznavanju doživetih razvojnih izkušnjah. Katere izkušnje in koliko njih, nam je bilo, je in še bo dovoljeno je pravzaprav direkten link do aktivacije najvišjih struktur v možganih.

Vsebina razvojnega koncepta pedokinetika je prepoznavanje izkušenj in zaznavanja ob njihovem doživljanju ter ob tem razlikovanje načinov uporabe samega sebe skozi premik in dotik. Uvid pedokinetike je prav v prepoznavanju organskih vzvodov aktivacije samoregulacije. Razvojni funkcionalni prijemi pedokinetike so aktivacijski vzvodi izvornih gibov in komunikacije skozi dotik in premik odnosov v procesu prvega koraka.

Ste se že kdaj vprašali koliko in kako otrokom dopustimo doživljati življenjske zagone aktiviranja izvornih procesov samostrukturiranja, samoučenja in samoregulacije? Kako je bilo tudi nam to dopuščeno, botruje prostoru, času in načinu kako dopustimo učno pot drugim in predvsem svojim otrokom.

Načini kako v razvoju otroka dopuščamo realizacijo izkušanja organskih vzvodov organiziranja osebe, so ključnega pomena za procent dosežene količine aktivirane možganske kapacitete.

Možganski funkciji sta samoučenje in samoreglacija, ki po svoji naravi težita k izvorni samostrukturi. V polni meri aktiviran in doživet proces samostrukturiranja vodi k polnemu doživetju samega sebe in svojega smisla obstoja.

Kako sledimo svoji volji in zmoremo sami sebe uporabiti tako, da gremo za svojo voljo, opredeljuje količino naše zrelosti. Prav tako kaže na količino vzpostavljenih zdravih vzorcev delovanja, kot tudi na to, kako delujemo skozi organizirane škodljive vzorce delovanja. Le ti nastajajo kot posledica neusklajenega doživljanja izkušenj med tem, ko prehajamo skozi razvojne naloge. Neusklajeno doživljanje predstavljajo motnje lastntega doživljanja procesa premagovanja sil v sebi, ko poteka proces strukturiranja volje skozi lasten premik. Motnje pa predstavljajo prehitro ponujene rešitve s strani starša ali edukatorja in okolice. Odmikanje sproti nastajajočega razvojnega problema ali izziva.

Razvojni izzivi so pravzaprav organske razvojne naloge preko katerih se prebijemo v spajanje učinkovitih nevronskih povezav in krogotokov./sinaptogeneza/. Motnje so tudi prekmalu ponujene in tudi prezahtevne spodbude, ki pravzaprav delujejo hiperstimulativno in so neproduktivne v domeni spajanja konstruktivnih funkcionalnih vzorcev delovanja. / zdravi vzorci delovanja/. Te motnje dosegajo šibko funkcionalnost v domeni aktiviranja samosrtukturiranja višje razvitih možganskih funkcij in so tudi izvoz v splet krogotokov destruktivnih oblik vedenja in delovanja ali uporabe samega sebe tako v odnosu do samega sebe, kot v interakciji z drugimi in okolico.

Šibko aktivirana samostrukturna kapaciteta izvornosti samoregulacije je odraz ne v dovoljšni količini doživeto zaznavanje razvojnih izkušenj. v dovoljšnem času. Dovoljšni čas pa je potrebno obdobje, kot ga posameznik potrebuje, da se njegovi možgani strukturirajo in aktivirajo sinhrono samoorganiziranje skeleta, mišic in volje skozi zaznavanje in razlikovanje doživljanja premikanja skozi organske razvojne naloge. Enostavno rečeno, zaženejo motor. Brez izkušanja nujnih razvojnih nalog, kjer se aktivirajo izvorne funkcije uporabe delovanja in interakcije s seboj in z okolico. se naša razvojna kapaciteta razvija v manjšem procentu kot se dejansko zmore in se lahko. Pravzaprav mimo razvojnih nalog ne moremo v kolikor želimo razviti več svoje razvojne kapacitete. Doletijo nas vedno na poti razvoja. Prav preko njih se lahko dvigujemo v višjo sfero samostrukturiranja krogotokov delovanja v naših možganih. Zato je čas pomemben le z vidika, da ga je dovolj na voljo za doživljanje in ne kot časovnica merila kdaj se mora v razvoju nekaj dogoditi in če se ne dogodi v “pravem času” se potem ne bo.

Več zrelosti predstavlja več ohranjanja notranjega miru tudi ob negotovih, nepoznanih in nepredvidljivih situacijah.

V današnjem času je moč čutiti vse več občutkov, da tonemo in se dušimo. Vse preveč je opravkov, vse premalo rezultatov, vse prepozno doseženo, premalo dobrih ocen, prepočasnega interneta, itd….. Predvsem pa je preveč vsega tega, da nekaj ni primerno ali dovolj dobro, da bi lahko zadostili naravni potrebi ohranjanja zdravega ravnovesja na povsem organskem nivoju pojava življenja. Preprosto današnji tempo življenja ne dosega zdravo bistvo življenja in smisla biti živ.

Brezglavemu norenju lahko v trenutku naredimo konec. Le mi sami smo tisti, ki konzumiramo vse te silne zapovedi hitenja in vrtenja v krogu, da celo z vse več umetne inteligence iščemo ravnovesje. Pozabljamo pa na povsem organske vzvode živosti življenja samega in predvsem potreb procesov razvoja človekove zrelosti v smislu izrabe več genomske kapacitete ali danosti naših možganov. Po nekaterih raziskavah, jih žal znamo koristiti le 3% in sploh ne 20%.

Smo še vedno v evolucijsko neizogibnem razvojnem procesu, ki ga diktira narava sama. Da se prebijemo v zdravo sfero delovanja in sobivanja, je neizogibno dejstvo to, da se aktiviramo v dani samorazvojni kapaciteti in to, da se naučimo sobivati z višjo življensko silo. Njej kljub trenutni tehnološki dovršenosti ne moremo vsiliti svojega tempa. Še manj pa življenjskega sloga, ki se skozi prizmo marketinškega zakona in gospodarskih teženj odmika od organskih vzvodov razvoja pojava živosti in sobivanja v naravi.

Zdravo bistvo živosti in življenja je in bo utiralo svojo pot. Vzvodi življenja so tisti, ki jih je dobro prepoznavati in raziskati, prakticirati in z vsem živim sobivati. Predpogoj za to, pa je najprej aktivirati v sebi organske vzvode, ki izrabljajo proces sinaptogeneze v večji meri, kot le 3%.

Dejansko smo pred neizbežnim generacijskim prebojem. Znotraj tega, pa ima vsak posameznik svoje razvojne preboje, saj le tako lahko dvigujemo svojo razvojno kapaciteto in se odpiramo v višje zavedanje. Ko bo v generaciji dovolj kritične mase, ki bo prebila v višje sfere osebnega delovanja in interakcije v sobivanju z živim, bo prebila tudi generacija.

Notranji mir ali sprava s samim seboj ni nič drugega, kot to, kako razumemo dojemanje svojega bistva. Kakšne so naše proaktivne akcije delovanja? Kako se aktiviramo? Kako se reguliramo? Načini, ki nas vodijo skozi ti dve najvišje razviti funkciji človeka, predstavlja tudi polje, ki oblikuje naše bistvo o tem, kako smo sposobni slišati intuicijo. Kako razumemo svojo notranjo moč in kakšno realnost soustvarjamo.

Le miren um je sposoben slišati intuicijo in ne strahu. Dejstvo, ki ga v praksi razlikujemo in vedno znova vzpostavljamo na učnih urah pedokinetike.

Na učnih urah spodbujamo starše k razumevanju, kaj pomenijo njihove akcije za to, da njihov otrok zaživi polno in radostno, kot je le lahko življenje samo. Starši odkrivajo kaj so organski vzvodi, ki aktivirajo več ali manj procentov izrabe sinaptogeneze. Skozi lastno prakso spoznajo, kako otroku nuditi svoje najboljše, kar zmorejo. Ob odpiranju zavedanja in razlikovanju kaj so vzvodi skozi odnosni način uporabe sebe, že takoj lahko uporabijo sebe z več lastne kapacitete, se reorgaizirajo in vsak dan znova nadgrajujejo. Skupaj z dojenčki se razvijajo in presegajo/prebijajo prepričanja, strahove in omejitve. Ti z organsko kapaciteto sposobnosti maksimalnega funkcionalnega razvoja nimajo prav nič skupnega. S pedokinetiko starši in vzgojitelji lahko spoznajo, kako se z otrokom sodeluje v smeri višjega razvoja humanosti skozi dotik in preko negovanja.  Vzgoja se preseže, saj se odpre nov svet dojemanja razvoja in kaj pomeni v praksi nevroplastičnost. Najnovejša spoznanja nevroplastičnosti možganov in razvoja človeka so tako pokazana prav v praksi učnih ur pedokinetike. Koncept odpre uvid v dvig sposobnosti človekovega razvoja in ohranjanja avtentičnost izvorne osebe v posamezniku človeka kot vrste.

Ker nam je mar kako in v kaj se razvija bodoča generacija.