Ali otrok že to in ono?….
03. 05. 2015
Literatura
Vsi starši ste soočani prej ko slej z družbenimi vprašanji kot so: Ali tvoj trok že……
A že sedi? Je že shodil in to in ono in podobna vprašanja, ki se jim pravzaprav pripisuje prevelik pomen in pomembnost, kot pokazatelja dobrega in zdravega razvoja.
Sam sed in stoja, s hojo vred niso dejavniki, ki zagotavljajo sami po sebi zdrave povezave v funkcionalno organizacijo v smislu:
– anatomsko skeletne postavitve,
– mišične kontraktilne dejavnosti,
– hotene in spontane uporabe samega sebe v interakciji z okoljem,
– dojemanjem samega sebe skozi spontane, kot tudi vse bolj zavedne akcije.
Teoretično praktična vsebina pedokinetike poudarja in izpostavlja pomembno razliko, ki razmejuje konstrukt družbeno vsesplošne skrbi ali otrok že sedi, stoji, hodi, govori….. od dejaskega procesa kako se je vsedel, vstal, se lotil prestopanja na mestu, do končne destinacije hoje.
Pedokinetika odpira pomembno področje v razvoju človeka in kaže skozi razvojne funkcionalne prijeme na vzvode, ki podpirjo črpanje razvojnega potenciala v slehrnem posamezniku, da se sam usede, vstane in shodi. Poudarja pomembno razliko v razumevanju tega samorazvojnega procesa, kot tudi dopuščanju in aktiviranju vzvodov samoorganizacije. Predvsem pa kaže na to, da starši zmorejo kljub skrbi uvideti in verjeti na povsem organskih osnovah, da je vzravnava v smislu kako se je vzpostavila, mnogo bolj pomembna od cilja v katerega je družba usmerjena.
To pa so ta vrašanja: ali tvoj otrok že to in ono in kdaj je shodil in ali že hodi?…. To skrb in potrebo po družbeni komunikaciji pedokinetika dejansko preusmerja v pozornost v staršu, ali je on sam že uvidel poanto razvoja.
Pedokinetika usmerja v to, da se starš ustavi in opazi pomembne razvlike v razvojnem procesu, ki dobesedno buhti iz otroka. Starša dobesedno potiska v to, da se osredotoči na zaznavanje načinov kako njegov otrok tukaj in zdaj, pred očmi, konstruira samega sebe. Usmerjamo s pedokinetiko v širitev pogleda na to področje razumevanja in uvida konstrukta narave, ki teži k samoorganizaciji. Da starši prepoznajo potiske razvojnih vzvodov, ki tudi starša dobesedno silijo, da se razvija še naprej, da razširi svoj domet poznanega in varnega. Da se prepustijo vzvodom samoregulacije. Namesto vodenja, sledenja navodilom, dosegnja nekih norm, ki nimajo prave povezave z bistvom razvoja…..
Sedenje v pedokinetiki ni mejnik in ga ne iščemo, niti ne delujemo v smereh, da ga otrok zmore.
Razvojni koncept poudarja in izpostavlja druge ključne momente razvoja.
Izpostavlja proces vzpostavljanja vzravnave in koordinacije. Ta proces ima vmesno postajo, ki jo v pedokinetiki opisujemo s stanjem vzpostavljenega kontraravnotežja in reguliranjem vzravnave v sedenju. Na kratko: aktivno sedenje.
Ta dva procesa, torej vzostavljanje vzravnave in koordinacije, ključno delujeta na aktiviran vzvod samoregulacije.
Gre za procese, ki se vse življenje dogajajo in imajo kapaciteto po vedno na novo postavljenem konstruktu delovanja. S to pomembno razliko, da načini na katere se naučimo dvigniti in odriniti sami sebe v svet, postanejo naše navade ali vzorci delovanja. Le te oblikujemo v bolj ali pa manj funkcionalne. Drugače rečeno, preko enih se bolje uporabljamo, spet drugi nam dobesedno škodijo. V odraslosti, nam je velik izziv te vzorce prepoznati in vzpostaviti na novo. Največji problem je verjeti, da jih zmoremo narediti drugače.
Pomembno je prav s tega vidika prvo življensko obdobje, ki ga v pedokinetiki opredeljujmo do prvega samostojnega koraka.
Pomembna razlika je že med tem kako otrok vzpostavlja regulacijo kontraravnotežnih dinamičnih sil v sebi in je sposoben uravnavati aktivno sedenje od samega cilja biti sposoben sedeti ali obsedeti.
Razvojne lekcije pedokinetike učijo starša tudi razumeti proces aktivnega sedenja, proces prvega koraka in druge razvojne pomembnosti. Učijo kako otroka podpreti in kako ravnati z otrokom preko dneva, da mu nehote ne dajemo izkušnje bodisi v stabilnem sedu ali stoji, kot tudi drugi namenski aktivnosti.
Učimo, starša, da razume zakaj otrok potrebuje drugačne izkušnje in kako ravnati z njim, da zmore prehajati iz enega v drug položaj brez naše pomoči.
Pravzaprav nas zares ne zanima več ali otrok že sedi, stoji, hodi…. Zanima pa nas kako prihaja v vzravnavo in kako regulira dinamične sile kontraravnotežja, ko postavlja glavo nad ramena in medeneco in kako je sposoben regulacije, ko se glava postavlja nad kolena in stopala.
Prav iz tega vidika nas v pedokinetike tudi ne zanima ali otrok že to in ono…. Niti nas ne motivira, da se to dogodi čim prej.
Dejstvo je, da spodbujamo starše, da razumejo, da sedel in shodil bo vsak, če le ima dovolj prostora za lastne podvige prekucov okoli samega sebe, brez naše pomoči in želje po dosežkih, ki pa vsakega zelo skrbijo. To so: Ali že sedi in hodi, govori in to in ono…..
Pedokinetiki dopuščamo pot samorazvoja. Ta pa pogosto potrebuje več časa, kot pričakuje sistem in dlje časa, kot starši želijo razumeti, da je v resničnem času potrebno, da se vspostavi bodisi aktivno sedenje, zdrava vzravnava in drža, ter posledično učinkovita hoja in uporaba samega sebe v interakciji z okolico.
Skozi lekcije pedokinetike starši lahko prepoznajo razliko med nehotenimi akcijami, ko otroka posedajo in dobesedno silijo v sed in posledično stojo in hojo, pa sami tega tako ne zaznavajo in dejanskimi naravnimi vzvodi, ki slehrnega človeka vodijo navzgor.
Starši lahko uvidijo poanto razvoja in kaj pravzaprav pomeni samoregulacijski proces, funkcionalna organizacija in zdrava uporaba samega sebe.
Prav momenti kako otrok vzpostavi vzravnavo skozi aktivno sedenje, stojo in kako shodi, so prvi dejaski pokazatelji koliko smo otroku nudili možnosti, da koristi naravne vzvode regulacije v svojem potencialu živosti. Predvsem tudi to, kako črpa svoj avtentičen potencial biti živ, se razvijati in črpati neusahljiv vir samoučenja in samorealiziranja.
Tu se kaže na to kako otrok sledi notranji motivaciji, notranji disciplini in ima voljo potešiti neusahljivo potrebo po spoznavanju in samoučenju.
Tu najdemo tudi odgovore na vprašanja, ki se jih družba danes sprašuje, zakaj so otroci taki in taki….. Ni problem v njih. Oni se zapirajo iz povsem organske potrebe. Problem je v okolju in odnosu do njihovega razvoja in samih vzvodov razvoja, ki jih današnje okolje ne nudi več v smeri dometa organske potrebe razvoja. Pozabljamo, da je človek produkt narave, ki si jo kljub tehnološki dovršenosti, ne bomo nikoli podredili. Potrebno je sodelovati z naravo, ki je v vseh pogledih in v našem dometu mogočnejša. Razvijamo se po naravnih zakonih. Trudimo se delovati po človeških zakonih. Omejujejo in silijo k živosti pa marketinški zakoni.
Prav nič ni čudno, da imamo kot posamezniki znotraj sebe nejasnosti v kontekstu razumeti samega sebe, najti svoj smisel in predvsem delati v skladu s potrebo biti znova in znova boljša verzija samega sebe zaradi sebe in prispevati v skupno dobro.