Aktiviranje učenja in način poučevanja današnjih pedagogov in vzgojiteljev s Feldenkrais® metodo

Pedagogi se srečujemo z vsakodnevnimi procesi učenja in predajanja znanja na najmlajše, ki so na pragu svoje življenjske poti. Obremenjeni z delom, cilji sistema, zahtevami in še bi lahko naštevali, se znajdemo v časovni in ustvarjalni stiski. Vse to se odraža na vseh ravneh našega življenja. Z lekcijami metode Feldenkrais® lahko vplivamo na samospoznavanje, izboljšanje funkcionalnosti, posledično odpravimo napetosti in bolečine, ozavestimo čutenje in začutimo, kako delujemo kot človek in kot pedagog. Odpremo lahko zavedanje, kako vplivamo s svojim delovanjem na razvoj mladega človeka in kako nudimo okolje za sprejemanje znanja, ki ga nudimo otroku v njegovem razvojnem procesu. Z odgovornostjo se zavemo, da z našim delovanjem vplivamo na to, kako se oblikuje otrokova samopodoba in kako se zaradi izkušnje, ki jo prejema na podlagi našega ravnanja aktivirajo in oblikujejo strukture v možganih.
Zavedati se moramo, da način, na katerega predajamo znanje, direktno vpliva na oblikovanje procesov aktiviranja notranje motivacije, t.j. procesov »vedeti še in več«, ki so gonilo razvoja, ter da smo polno odgovorni za usmeritev strukturiranja krogotoka procesov v možganih, ki oblikujejo samopodobo in aktivirajo potencial, ki ga nosi v sebi prav vsakdo.
Kaj je dovoljêno in posledično omogočeno, da se naposled to na poti razvoja tudi zgodi ter kako učni proces, ki ga vzpostavljamo, dovoljuje, da se lahko zaznavanje, ki aktivira proces učenja, zgodi, je ključnega pomena za razvoj bodočih generacij.

Zakaj ima dopuščanje in razvijanje ustvarjalnosti tako velik pomen za odraslo obdobje?
O tem so govorili in pisali že Einstein Piaget, Stainer in drugi.

Kakšen pedagog smo? Ali nas kot človeka, ki je na funkciji izobraževanja najmlajših, dovolj zanima, kako vzbuditi proces samoučenja v ljudeh? Gre predvsem za danes in predvsem za njihovo življenje, s katerim bodo krojili prihodnost družbe. In ali zgolj opravljamo službeno dolžnost in lovimo norme in zahteve sistema, v katerega smo vpeti, čeprav danes opažamo, da so otroci, šola in učenje drugačni?
Vse več informacij odpira več možnosti, ki pa v obstoječih strukturah ne koristijo otrokom, ki so posledično zaradi standarda življenja, ki ga danes živimo, drugačni.

Način, na katerega se učimo, je odločilen v procesu razvoja dozorevanja človeka. Zavedanje, kako delamo kar delamo, je za sodobno družbo in prihajajoče generacije izrednega pomena.

Ustvarjalen človek je prepričan, da je mogoče vsako stvar še izboljšati in to neprestano tudi počne. Njegov odnos do problemov bi lahko opisali z naslednjim izrekom Alberta Einsteina: »Težke stvari lahko rešim takoj, za nemogoče potrebujem nekaj časa.« Temu pa bi lahko dodali še njegov naslednji rek: »Domišljija je pomembnejša od znanja.«

Šola naj bi kot izobraževalna ustanova otroke pospremila na poti do samostojnega izražanja, razvoja osebnosti, samozavedanja ter odgovornosti do prostora, premagovanja treme, izražanju kreativnih idej, ki vodijo v nova odkritja kvalitete življenja in interakcije z okoljem.
Usmerjala naj bi generacijo, ki bo krojila nove sisteme v prihodnosti, ki bo kos obvladovanju tempa življenja, ustvarjenega s strani nas samih, ter ki bo naredila učinkovitejše pogoje za življenje v sožitju; torej generacijo, ki bo zmožna ustvariti drugačne smernice od ustaljenih, saj čas kaže na to potrebo.
O drugačni generaciji

Danes zaznavamo, da otroci ne vstopajo v svet odraslih z vrlinami in z željo po ustvarjanju kot nekoč. Če bi lahko pomislili na hitro, je to povsem razumljivo, saj so bila nekoč izhodišča za izražanje in priložnosti drugačna, vendar nekoč človek ni vedel toliko kot danes. Zato v času, ko smo deležni več znanja, obstaja ravno tolikšna možnost in priložnost za samoaktiviranje. Način, kako smo se učili nekoč in danes, v bistvu sploh ni drugačen. Ob istem ali okrnjenem načinu postopkov podajanja znanj in izkustev se zahteva več v krajšem času, s tem da nadgrajevalnih postopkov, kako naj bi podajanje snovi potekalo, ni zagotovljenih. Tu se še vedno zatekamo v pretekli čas. Samo vnesti računalnik in zadnjo tehnologijo v učno snov ni napredek, ki bi sočasno vključeval potrebne dane sposobnosti in zmožnosti človeka, da se uči.
Mar status »učiti se po sistemu« stoji na majavih tleh? Ljudje na pragu svoje kreativne ustvarjalnosti in ob vstopu v svet odraslih ter ob vprašanjih, kaj bodo doprinesli v svet odraslih, kje se bodo zaposlili in kaj bodo v življenju sploh počeli, kažejo negotovost in strah. Polni so podatkov, a nimajo vrednot, ne vedo kako delati in niso vztrajni. Po komu naj se zgledujejo, ko pa samo lovijo uspeh za uspehom brez dodane osebne vsebine in notranje vrednosti. Zakaj je temu tako?
Diplomanti so večinoma brez služb in ne znajo ustvariti delovnega mesta in dela sploh ne vidijo. Imajo težave pri integraciji v delovno okolje. Seveda so izjeme, a tudi te izjeme bi ob drugačnem okviru učenja dale v danem trenutku še več! To ni generacija, ki bi bila sposobna dosegati revolucionarne spremembe in rušiti stare sisteme ter vzpostavljati nov konstrukt družbenega življenja. Čas, v katerem smo se znašli brez služb ipd., je odraz dela in načina vzgoje ter interakcije z okoljem, z ljudmi, ki so danes na vodilnih mestih in krojijo sisteme in okolje, v katerega smo vpeti. To lahko preseže le posameznik, ki se zave, kaj dela in zakaj tako ter kaj doprinese s tem širši družbi. Vsi odrasli smo bili nekoč otroci.

Odraz, ki ga je danes čutiti, ni plod le tega, da so otroci danes drugačni. Je predvsem odraz tega, da še ne znamo zavestno delovati sami s seboj, z drugim in med seboj ter okoljem. Treba je aktivirati procese zavedanja in samoregulacije. Kadar ti procesi niso vzpostavljeni, izhajamo iz stanja, za katerega je moč reči, da je kaotično. Današnji čas zahteva vzpostavitev teh procesov, da reguliramo zdravo družbo, kjer presežki ne bodo tekmovanja, ampak izraz zdravega razvoja vsakega posameznika.

Popolnoma evolucijsko nekje na poti iz generacij v generacijo prihaja do preloma, kjer po starem ne gre več, nova pot pa se še ni vzpostavila.
Po eni strani vse večji tehnološki dosežki in blagostanje, po drugi rivalstvo in kopičenje zadev, ki jih nekoč ni bilo. Vmes se je le redki posameznik uspel na to prilagoditi.
Z veliko željo, da bi nam uspelo v tem udobnem svetu polnih presežkov, smo zgolj iz strahu, da nam ne bo uspelo, naredili pritisk na otroka v razvoju in pospešili tempo njegovega dojemanja, na način, ki ga ne podpira in to predvsem z vzgojnimi prijemi, ki ne dosežejo želenega učinka. Med vsem tem pa smo krepko pozabili nase in na to, kakšni smo kot človek v odnosu do učenca. Prav nič čudno ni, da tak učitelj ne zmore vzpostaviti spoštovanja in naravne avtoritete, saj je vzornik in mentor. Prej nasprotno. Učenci povedo, da so učitelji sitni, za vsako malenkost histerično vpijejo in da kaznujejo za vsako stvar, ki jim spolzi izpod nadzora. To pogojujejo s slabo oceno in se nato opravičujejo, ker otroci niso dobili najvišje ocene. To vse povedo današnje generacije v devetletkah.
Posledično je večina otrok pasivna, ker so bili na poti učenja pod takšnim vzorom. Vzorom učitelja, ki se mu ni dalo. Morali so znati za oceno in bili so okarakterizirani, da so pametni, samo, če hitijo povedati čim več stvari čim prej in da so tekmovalni in hkrati čim bolj pri miru.
Vse to so poti v negativno samopodobo in v zamrznitev samoregulacije in samoaktivacije. Takšna tekmovalnost nima veze z biti pameten ali uspeti v življenju!
V preteklosti kljub manjšemu znanstvenemu spoznanju in tehnoloških dosežkih, šola ni bila taka. Učenci smo imeli čas spoznati se z živimi stvarmi okoli sebe in premetavati v roki in preštevati prave kamenčke in frnikule brez določenega časa, koliko se s posamezno zadevo lahko zamotimo, in ne le šteti narisano na papirju in le opazovati eksperimente, ampak jih izvajati. Imeli smo čas in mir, da se učenje zgodi in naučeno usidra v posameznika preko veliko igre.
Vedno so in bodo razlike, pri temu, koliko kdo zmore. To ni sporno. Sporno je, da ne vidimo, da vsakdo zmore in vedno več zmore v svojem času.

Razumevanje v vsej svoji pojavni obliki kreativnega razvoja potrebuje čas – čas, da se ustvarijo pomembne razlike, ki vodijo v širše razumevanje sebe in sveta, v katerega smo vpeti. To je nesporno za vzpostavljanje dozorevanja centralnega živčnega sistema v obdobju zgodnjega razvoja ter za proces samoprevzgoje in samoregulacije v odraslem obdobju.
Vzpostavljanje novih in drugačnih poti je v prvi vrsti proces samoregulacije in samoprevzgoje!

Feldenkraisova metoda je proces samoizobraževanja in prevzgoje, ki združuje dolgoletne izkušnje, samoopazovanja in sintezo njenega izumitelja. Z njo raziskujemo vse svoje vidike, med drugim svoje telesne, čustvene in domišljijske zmožnosti.
Njen osnovni cilj je, da nakaže nove poti in nam ponudi možnost, da se odločimo in ozavestimo prepričanja, šele zatem lahko pričnemo razvijati odnos do tega, kako delamo, kar delamo (Feldenkrais, 1985). Na tej osnovi potencial, ki ga nosimo v sebi dobi nešteto možnosti, da se aktivira v nas samih in posledično odpiramo in širimo poligon za učenje v učnem procesu, v katerega smo vpeti, saj razlikovanje in védenja, da način, kako delamo kar delamo (Feldenkrais, 1985), puščajo za seboj posledice, ki so plod naše interakcije.
Današnji način učenja pa ta čas skrajšuje in ne samo to, celo kaznuje, če si prepočasen. Nenehno se mudi, ker je potrebno narediti še to in še to, ker smo v strahu, da, če ne bomo vsega tega hitro naredili, ne bomo kos zahtevam v življenju, ki je pred nami. Iz ene pozornosti se dirka v drugo, med tem pa se pravi učni proces sploh ne more vzpostaviti.
To, da stvari lahko naredimo hitro in smo v potrebnih situacijah hitro odzivni in kreativno rešimo vprašanje v dobi odraslega, se kali preko igre, dovolj počasi, s širokim manevrom raziskovanja in upoštevanja načinov, kako se vzpostavljajo pri posamezniku zahtevane oblike znanja, ki se ga nato vrednoti.
Že star pregovor modreca sporoča: »Ni pomemben cilj, pomembna je pot.«
Le redki učitelji še nosijo to poslanstvo poti v sebi. Večina jih hladno predaja snov, in deli ocene. Temu pa je tako, ker smo si odvzeli čas in prostor za učenje zaradi učenja in smo obremenjeni z normami, administracijo in statistiko – komu pa to v končni fazi sploh služi?
Pod stresom so učitelji in pod stresom so učenci. To lahko pelje samo v družbo, ki zagotovo ni zdrava v prihodnosti.

Delo dr. Moshe Feldenkraisa

Feldenkrais metoda je sistem za živčnomišično prevzgojo, ki lahko neverjetno izboljša naše delovanje in funkcionalnost s tem, da poveča samozavedanje in da ustvarja nove vzorce gibanja in občutenja. Dr. Moshe Feldenkrais je bil pionir v gibalni znanosti in je avtor dinamičnih gibalnih lekcij (awareness through movement – ATM) in lekcij funkcionalne integracije (functional integration – FI) – individualnega pristopa učenja.
Dr. Moshe Feldenkrais, v svojem revolucionarnem pristopu razumevanja procesov učenja in vzpostavljanja krogotokov in strukturiranja v možganih, združuje znanosti (fiziko, matematiko in tehniške vede); psihološke sisteme, anatomijo, kibernetiko, biomehaniko, fiziologijo in vidike vzorcev človeškega gibanja in vedenja.
Koristi metode so: svobodnejše mišljenje, samoregulacija in samoizražanje, med drugim tudi boljša drža in samopodoba, elegantnejše gibanje in boljše dihanje, lažje izvajanje osebnih in poklicnih dejavnosti in funkcionalna interakcija z okoljem.

S Feldenkrais metodo posežemo v proces medosebne komunikacije in komunikacije z okoljem tako, da smo aktivni in istočasno zavestno vpleteni.

Razvojni in učni proces je proces življenja ter proces dozorevanja. Dozorevanje samo po sebi, je proces, ki ni nikoli v končni oziroma končani fazi. Je proces, ki na podlagi preteklih osebnih izkušenj razstavlja vzorce na svoje konsistentne dele, hkrati pa se vzpostavljajo novi, ki ustrezajo trenutnemu okolju in prostoru ter prisotnosti sebe v sedanjem trenutku. (Feldenkrais, 1984).

Našega življenja nihče ne more živeti namesto nas in nihče se ne more odločati namesto nas. To velja z vsem spoštovanjem do razumevanja procesov učenja otrok, ki naj samostojno poiščejo odgovore in rešitve in naj se ne učijo vsiljenih in diktiranih odgovorov, otrok, ki jih šolski sistem ocenjuje ali so povedali odgovor sistemu všečno oziroma zadovoljivo, brez celostnega uvida v to, kako otrok odgovor sploh že razume in kaj on želi s svojim odgovorom povedati oziroma kako se vključuje v sodelovanje.
To so teoretične besede, ki jih mnogi poznate. O njih se piše in govori, celo delo poteka v tej smeri. Način kako realiziramo dejanja pa je ključ do udejanjanja teoretičnih spoznanj, pisanj in želje, da bi to vključevali v svoje delo.
Z današnjimi nevroznanstvenimi spoznanji o tem, kako se strukturirajo možganski krogotoki in kako se uči človek, da je izkoristek možganov najboljši, glede na to, kar danes vemo o možganih in razvoju človeka, je bistveno to, da se zavedamo teh procesov na način, kako jih sami interpretiramo in kako zavestno zaznavamo te ključne razlike. Ob tem se moramo hkrati zavedati, kako počnemo to kar počnemo in kaj s tem aktiviramo v sebi in v sočloveku.

Učenje je proces, ki je donosen takrat, kadar celoten okvir procesa poteka v stanju, kjer lahko nasmeh preraste v smejanje brez vmešavanja, naravno in spontano. (Feldenkrais, 1985).

Pospešeno vrivanje in pomnenje podatkov in hitrost naučenega odgovora za čim boljšo oceno ima prevladujoče spodbude aktiviranja in strukturiranja povezav, predvsem ene polovice možganov. To najverjetneje izhaja iz želje in potrebe, da bi kar v največji meri vsi bili geniji, da bi bili nekaj posebnega in ustvarili presežke v današnji družbi. Ta izhodišča so imeli v umu snovalci programov in sistemov učenja do zdaj. Leva hemisfera je tako preobremenjena.
A ob današnjem nevroznanstvenem spoznanju o strukturiranju možganskih krogotokov in usklajenem delovanju leve in desne polovice možganov za celosten psihofizični učinek v danem trenutku, je tu nujen čas za prestrukturiranje postopkov in načinov poučevanja ter učenja, ki bi ta zadnja spoznanja razvoja homo sapiensa tudi vključevali.
To vedeti in se pri tem ravnati po ustaljenih poteh pokaže, da se ne zavedamo, da intenzivno spodbujanje samo ene polovice možganov pravzaprav uničuje možganske povezave (Siegel, 2014) ter ne aktivira procesov usklajenega delovanja leve in desne polovice možganov v funkcijsko integrativno celoto, za kar so tudi ustvarjeni (Siegel, 2011).
Danes so res redki učitelji, ki razumejo in udejanjajo intuitivno poslanstvo in mentorstvo poučevanja in to izvajajo v obstoječih, enosmerno usmerjenih spodbudah ali samo leve ali samo desne hemisfere. Kar pomeni, da je način, kako posredujejo snov, tak, da se procesi integracije lahko aktivirajo. V ta integrativni in holistično usmerjen proces razvoja človeka, je usmerjenih že kar nekaj učnih pristopov. Skozi razvoj človeštva so redki posamezniki znali spontano najti način izkušanja in učenja, ki je vzpostavljal sočasno vklapljanje leve in desne hemisfere.

Aktualni šolski sistem ima prerazporejene predmete na način, ki naj bi deloval spodbudno tako za razvoj leve in desne polovice možganov, tu ni dvoma. Pomembno odkritje danes je to, da način, kako izkoriščamo védenje o tem, kaj kontrolira in vzpostavlja leva in kaj desna hemisfera, nadgradimo z odkritji, da jih ne moremo kvalitetno izkoriščati, v želji doseči in znati čim več samo z načinom, ki ga poznamo v trenutnem učnem sistemu, ker tako aktiviramo s spodbudami le stimulacijo delovanja ene polovice možganov in zaznavanje potem ne predstavlja spodbude za usklajeno in istočasno delovanje obeh polovic kot integrirane celote.

Preseči je potrebno razmišljanje, da gre za ločeno usmerjeno spodbujanje ali leve ali desne strani možganov s posameznimi predmeti. Potrebno je ozavestiti in udejanjiti spoznanja o tem, da lahko v vsakem šolskem predmetu vzpostavimo učni poligon, kjer istočasno vklapljamo procese leve in desne hemisfere v integrirano celoto.

Metoda Feldenkrais se uvršča prav v prostor ozaveščanja procesov zavedanja, kako počnemo kar počnemo in kakšen domet ima naše ravnanje. Vzpostavlja aktiviranje procesov samoregulacije in je proces učenja, kako se uči človek.
Ne more nam ponuditi rešitve v trenutku. Nudi nam mnogo več. Skozi proces, ki se odvije v možganih, kadar jih izpostavimo zaznavanju skozi FI ali ATM lekcije, se aktivira proces samoučenja in samoregulacije.
Pomembna izhodišča razmišljanja za učenje prihodnih generacij

Vemo, da imajo otroci veliko domišljije in si v svojem razmišljanju ne postavljajo meja. So zelo izvirni in zlahka prehajajo iz enega predmeta v drugega. Tolerantni so do problemov ter svobodni v mišljenju. So nekonformisti. V mišljenju in stališčih se težko prilagajajo vsiljeni avtoriteti in okolju ter vsako stvar si razlagajo na svoj način. Kažejo spontano ustvarjalnost, ki se izraža skozi inovacije, nove ideje in zamisli ter nenavadna vprašanja.
Otroci potrebujejo meje, znotraj katerih lahko vse to brez strahu pred »narediti narobe« ali »biti kaznovan«, to preverjajo, da se sproži proces samoučenja in samoregulacije v razvoju dozorevanja.
Kakršnikoli zastoji v razvoju, ki se lahko pojavijo v tem občutljivem obdobju otroštva in adolescence, so plod neustreznega polja za pridobivanje osebne izkušnje ter bodo nujno vplivali na funkcije, ki še niso dozorele (Feldenkrais, 1985).
Feldenkrais je verjel, da ne obstaja bistvena razlika med tem, kar imenujemo genij in vsemi ostalimi, razen, da ti geniji najdejo pravilen način uporabe samih sebe (usklajeno integrativno delovanje leve in desne polovice možganov) – včasih zaradi naključja okoliščin, vendar bolj pogosto tako, da ga poiščejo v polju lastnega preizkušanja. Ko posameznik enkrat odkrije sam v sebi postopek in je novi vzorec jasno predstavljen, lahko pogosto zelo napreduje in pogosto bolj kot ustvarjalec metode (genialec) (Feldenkrais,1985).
Možgani genialcev skozi zgodovino, so delovali usklajeno in sinhrono. Lahko povzamemo, da so bili prav vsi po vrsti svoje vrste čudaki za čas svojega življenja in nekako niso sovpadali z večino in se vklapljali v režim takratnega življenjskega sloga. Prav zaradi tega je bilo njihovo delo revolucionarno na vseh plasteh človekovega življenja in ne zato, ker so se odločili, da bodo revolucionarji.
Ko je enkrat boljši način uporabe samega sebe znan, pa naj bo to v razmišljanju, žongliranju, plavanju ali igranju, obstaja velika skupina ljudi, ki lahko na enak način ali celo s presežki naredijo enako. To pokaže na to, da so elementi, ki so potrebni za odkritje v vsakem izmed nas latentni. Genij, je le prvi našel vzorec usklajevanja teh elementov in jih povezal v celoto. (Feldenkrais, 1985). Ali povedano drugače: način uporabe samega sebe in nuja, da tako delujemo je to, kar večina praviloma nima. Ta razlika je izrednega pomena. Na to, kar dedujemo, nimamo vpliva, v veliki meri pa lahko vplivamo na izboljšanje uporabe samega sebe na način, da sprostimo ustvarjalni nagon.
Prav tako lahko danes rečemo, da so čudaki vsi tisti, ki so opazili, da so spremembe potrebne in delajo drugače. Tako zelo drugače, da jih družba ne razume. Ker si nismo dali priložnosti videti in razumeti, kaj in kako »čudaki« celostno počnejo in k stvari celostno pristopajo. Na osnovi lastnih prepričanj in strahov delamo zaključke, da je to nepojmljivo ali da bo to polomija. V bistvu tega še ne vidijo drugače in sprememba, da bi naredili tako, da bi uspešno sledili drugačnosti in presegli stereotipe, jih navdaja z nerazumevanjem in strahom, kako bo, če zdaj popustijo ali spremenijo svoje poglede in navade, saj se zdi nemogoče, da bi lahko bilo bolje, če bi naredili drugače.

Prevečkrat se še zaradi neaktiviranih procesov samoregulacije opazujemo in se vedemo točno tako, kot od nas pričakujejo drugi. Raziskave so pokazale, da kadar so učitelji o nekaterih učencih prejeli podatek, da so »intelektualno omejeni«, so se ti učenci odrezali slabše od tistih, o katerih učitelji niso prejeli podobnih podatkov. Ko pa so bili učitelji obveščeni, da so nekateri učenci izjemno sposobni, so se slednjim ocene pri preverjanjih opazno izboljšale. (Siegel, 2013).
Težave, zapleti in padci so nujni v procesu razvoja. Ključnega pomena je, kako te izkušnje na posameznem odseku razvoja razrešujemo oziroma kako so nam bile dane okoliščine in »dovoljenje«, da potrebne izkušnje lahko sploh pridobivamo oziroma da pridemo v stik s situacijami, kjer lahko izkušamo po svoje. Po svoje v tem primeru pomeni brez navodil in korekcije. V vsakem razvojnem segmentu pride, zaradi narave same, do težav, ki naj bi jih reševali in zmogli rešiti sami. Večkrat ko nam je dano okolje, da te težave rešujemo sami že od rojstva (npr. v ležečem položaju potegniti roko izpod trebuha, opaziti zanimiv predmet okoli sebe, izraziti nestrinjanje in podobno), številnejša je prepletenost informacij zaradi že pridobljenih izkušenj, ki predstavljajo osnovo strukturiranja v možganih in narekujejo vzorce obnašanja in delovanja (kdo sem, kako zmorem). To področje raziskuje in v interakcijo starš-otrok v zgodnjem obdobju integrira pedokinetika. Ustroj takšnega povezovanja v možganih je usmerjen v reševanje situacij in težav in ne v »obstati ob težavi« ali celo »zablokirati« in čakati na rešitev. Prebroditi težave pomeni razvijati se (Siegel, 2013).

Spreminjanje ustaljenih navad, ki so plod izkušenj skozi razvoj in nam ne koristijo ter so pravzaprav škodljivi vzorci delovanja in obnašanja, ki ne vzpostavljajo zdravja, je pogosto zahtevno, naše telo in možgani se temu upirajo. To velja predvsem za odraslo osebo. Oziroma natančneje v obdobju po puberteti.
Metoda Feldenkrais ponuja pristop, v katerem je spreminjanje nekaj običajnega in prijetnega. Pokaže tudi na to, kako se pravzaprav učimo in kaj pomeni proces učenja, ko se strukture v možganih šele oblikujejo in kako se lahko na novo strukturirajo. Predvsem aktivno deluje na spreminjanje struktur v možganih.

Začne se v možganih

Če poskušamo zelo na kratko strniti osnovno idejo metode Feldenkrais, lahko rečemo, da poskuša s pomočjo sproščenega in mehkega gibanja, ki se ga lahko izvaja v obliki skupinske vadbe ali kot individulano delo z učiteljem, vplivati na živčni sistem in možgane. S pomočjo odkrivanja in spreminjanja naučenih motoričnih vzorcev, posamezniku omogoči reorganizirati škodljive gibalne navade in s tem odpraviti vzroke različnih kroničnih težav ali ozavestiti prepričanja, ki nas omejujejo na poti svobodnega kreativnega izražanja.

Možgani so živ sistem, ki je odprt in dinamičen. Odprt, prožen, dinamičen sistem, ki daje možnost za harmonično integracijo svojih delov. V življenjskem procesu je na strukture v možganih možno vplivati kadarkoli. To pomeni, da delujemo v smeri aktiviranja vzpostavljanja novonastalih povezav, ki popeljejo v drugačno razmišljanje in uporabo sebe v odnosu do sočloveka in okolja.
V primeru stresa ali travme kot posledic okolja, ki določa pridobivanje izkušenj v razvoju, kar botruje raznim zastojem, se zdi, da razpade ali postane naš notranji svet kaotičen. Ustaljene navade, ki nam ne koristijo več, so plod omejenega raziskovanja v našem razvoju, vse od rojstva (okrnjene možnosti za samoizražanje, rigidni okvirji raziskovanja, kdo sem in kako doživljam, kar doživljam, prepogosto pogojevanje, kaj se sme in kaj ne).
Zelo diktiran odnos opredeljevanja, kako čutimo in predvsem, kaj se sme in kaj ne, s številnimi ne-ji, korekcije in absolutno nič ali premalo igrivosti v procesih delovanja in premalo spodbud za možnosti in priložnosti izraziti svojo voljo – metoda Feldenkrais deluje predvsem na takšne vzorce. Osvobodi nas togosti, kaosa in strahu, ki ga povzročita stres in travma, ki sta posledici situacij kot so npr. »biti nerazumljen, neupoštevan in imeti premalo časa, izpolnjevati zahteve in zadovoljevati polje tako imenovane pridnosti in ubogljivosti.
Integracija se vzpostavi, ko vsi deli možganov oziroma živčnega sistema, telesa in uma sodelujejo v harmoniji. Moshe Feldenkrais je iznašel učinkovit način in proces, ki vzpostavlja to integrativno delovanje možganov in deluje holistično ter razvija smisel in poslanstvo biti človek.
Upanje, zmožnost ter povezava z nami samimi in drugimi je s procesi metode Feldenkrais obnovljena. Zlahka se od srca nasmejimo, počutimo se polni energije in občutimo prožnost v svojih glavah, v svojih čustvih in v svojih telesih. Brez težav zadihamo, se obnašamo spontano in se počutimo povezane z našo skupnostjo. Opomoremo si, postanemo uravnoteženi, celoviti in občutimo kipenje od zdravja. Obujanje sposobnosti odzivanja v sedanjem trenutku ustvari osebno in socialno ugodje.

Zaključek

Ob današnjem vedenju, kako se oblikujejo strukture možganov ter predvsem kako poteka učenje in kako aktiviramo potencial, ki ga nosimo v sebi, je nedopustno, da ravnamo v nasprotju. Potrebne so spremembe, saj obstoječi sistem nima prostora za zadnja dognanja nevroznanosti, predvsem nevrobiologije. Vsak pedagog lahko prične spremembe pri sebi, saj je v direktni interakciji z otrokom – učencem. Ob zavedanju le tega in neukrepanju, danes to predstavlja nasilje nad humanostjo, ki ga lahko poimenujemo tudi sodobno zasužnjevanje.

Ali res zavzemamo ta stališča? Ali se zavedamo, kako počnemo to kar počnemo in ne le, da to počnemo zavoljo cilja, ki ga dandanes diktira šolski sistem, žal z rigidnim pristopom, kljub plemenitim željam in usmerjenosti v dobrobit človeka?

Z metodo Feldenkrais in njenimi ATM lekcijami (awareness trough movement), ki so sestavljene tako, da vzpodbudijo v človeku proces samoučenja, lahko spoznamo in aktiviramo procese v sebi, ki puščajo za seboj odzive na okolico in naša dejanja. Metoda učinkovito deluje na čutenje sebe in odpre nešteto še neodkritih dejstev o samem sebi in okolju. Z njo pridobimo uvid v to, kako ustvarjamo učni poligon in predvsem z zavedanjem vstopamo v interakcijo v šolski proces za učinkovit razvoj generacij, ki so naša prihodnost ter katerih del smo tudi sami z aktivnim vpletanjem v vseživljenjski razvojni proces.

Ali nas pedagoge vodi dejstvo, da je otrokom vrojena naravna ustvarjalnost in močna želja po konceptih kot so npr. vedeti vedno več, sodelovati in se izražati, po risanju, slikanju, preštevanju, preizkušanju in primerjanju materialov in težnosti, oblikovanje predmetov iz vsemogočih snovi, po petju, plesu, odzivanju na rimo in ritem, po odzivanju na svet okoli sebe in še nešteto zakaj-ev? To vsi poznamo iz teorije. Kako znamo to pretvoriti v raziskovalne koncepte, je bistvenega pomena. Zavedati se moramo načina, kako to posredujemo na svojih urah in v direktni interakciji v šolskem programu.

Literatura

Bowlby, J., (1999). Attachment, 2nd edition, Attachment and Loss (vol. 1), NY: Basic Books.
Csikszentmihalyi, M., (1991). Flow. The Psyhology of optimal Experience. NY: First Harper
Perennial edition.
Feldenkrais, M., (1990). Awareness through movement: health exercises for personal
growth. Library of Congress Cataloging-in-Publication Data
Feldenkrais, M., (1985). The potent self. The study of spontaneity and compulsion.California:
Barkeley.
Feldenkrais, M., (1984). The master moves. California: Meta Publications.
Feldenkrais, M., (1985). Body and mature behavior. A study of Anxiety, sex,gravitation and
Learning. California: Barkeley.
Feldenkrais, M., (1985). The elusive obvious. California: Barkeley.
Kandel, E.R., Schwartz, J.H., Jessell, T.M. (2000). Principles of neural science. New York: McGraw-Hill
Semolič, A., (2008). Igriva vadba za dojenčka spodbuja uspešen gibalni razvoj. Ljubljana: samozaložba.
Siegel, D. J. in Hartzell, M. (2003). Parenting from the inside out, NY: Penguin Putnam Inc.
Siegel, D.J. (2003). The Developing Mind, How Relationships and the Brain Interact to
Shape Who We Are, NY, Penguin Putnam Inc.
Siegel, D. J. in Bryson, T., P. (2013). Celostni razvoj otroških možganov. Domžale: družinski
in terapevtski center Pogled.
Siegel, D. J. (2014). Vihar v glavi. Domžale: družinski in terapevtski center Pogled.
Wilson, R. Frank(1999). The Hand, How its use shapes the brain, language and human
culture. NY: Vintage books